Tržiški šuštarji
V Tržiču, zibelki čevljarstva, so še doma šuštarji. Več manjših podjetij nadaljuje s to izjemno dediščino. Imajo znanje, pridne roke, kakovost, poslovno idejo in očitno znajo tudi dobro računati in načrtovati, da se jim finančno izide konec meseca. Ni jim lahko, a ne vpijejo v nebo, da se čevljarstvo v Sloveniji ne splača, ker so predragi stroji, ker je predraga delovna sila itd. Žal na ta način ne morem pisati o Peku, ki je v stečaju. Peko je imel veliko pridnih rok v proizvodnji, v razvoju …, ki pa so morale po stečaju, mnogo njih pa že prej, potrkati tudi na vrata zavoda za zaposlovanje. Kje bodo te roke plemenitile naprej svoje znanje, žal ne vem. Pa je imel Peko z menjavajočimi se menedžerji v zadnjih letih, nekaj jih niti stroke ni poznalo dobro, in državo kot večinsko lastnico sploh poslovno idejo, pravo voljo, ali pa je bilo 'reševanje' Peka samo dobra predstava za javnost, dokler je to šlo?
O usodi Peka in njegovih zaposlenih so večkrat govorili občinski svetniki v Tržiču. Na zadnji seji pred slabim tednom dni na to temo niso imeli nobenega vprašanja (več). Ponudb za najem več tisoč kvadratnih metrov proizvodnih prostorov v tržiški tovarni je bilo še nedolgo nazaj kar nekaj, v celoti vplačana varščina, ki izkazuje resnost ponudb, le ena sama. Vplačala jo je znana slovenska oblikovalka za najem sto kvadratnih metrov. Peko za nov zagon potrebuje kapital, a kdo bi tvegal s tem, da gre še vedno za dobro naložbo, ko pa kupca že menedžerji niso uspeli pritegniti?
Pa se vrnimo nazaj k tržiškim šuštarjem. Vedno, ko pridem v Tržič, mi zadiši po šuštariji. Kar nekaj praznikov imajo povezanih s šuštarijo in radi ter s ponosom jih praznujejo. Že v uvodu omenjeni tržiški šuštarji znajo narediti in popraviti čevelj, ker se njihovo znanje prenaša iz roda v rod. Čevljarske šole tako ni več. V tej podobi Tržiča zato še toliko bolj bode v oči gigantska Pekova proizvodna hala, za katero se bojim, da bo na letošnjo angelsko nedeljo ob največjem šuštarskem prazniku v Tržiču ostala zaprta.
Usoda Peka z več kot stoletno tradicijo in s čevljem, ki je sinonim za kakovost, je vprašljiva. Očitno v Sloveniji zgodbe velikih čevljarskih podjetij težko peljemo uspešno naprej, ker je bilo v preteklosti že v enem samem čevlju preveč različnih apetitov. Ne vem, ali veste, od kod izvira rek 'živeti na veliki nogi'. Razvil se je na podlagi modela kljunastega čevlja. Konica čevlja je bila lahko različno dolga – več ko je imel človek pod palcem, daljša je lahko bila. Prepričana sem, da tržiški šuštarji, z izjemo Peka, znajo ravno prav odmeriti konico čevlja, zato lahko pišejo uspešne zgodbe. Predvsem pa dokazujejo, in to je tudi moje sporočilo, da se da in zmore, če se le hoče.