Samorastnica

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. december 2016 / 12:01

Kot kukavica, 2. del

»Nikoli nisem izvedela, kdo je bil moj oče. Kadar me daje nespečnost, strmim v temo in se sprašujem, kako je lahko takšna ženska brez čustev, brez srca. Zavrgla me je kot odpadek, ni ji bilo mar, kako živim, ni ji bilo mar za moje otroke, njene vnuke. Pa je umrla šele potem, ko se je rodil prvi vnuk …«

Ko Fanika primerja 'nekoč' in 'danes', ne more razumeti, kako sta z bratom sploh preživela. Minili so dnevi, ko nihče ni vprašal, kje sta niti ali sta lačna ali kaj podobnega.

»Spominjam se veselic v naši vasi. Pred večjim državnim praznikom se je zbrala vsa vas. Prišli so godci na harmoniko, pili so vino in plesali. Kdor je imel denar, je kupil pol klobase. Z bratom sva hodila od mize do mize in budno opazovala, če je na kakšnem krožniku kaj ostalo. Vse sva pojedla! Spominjam se nekega mesarja, ki mu ni bilo všeč, da sva se motala okoli kotla, v katerem so se kuhale klobase. Zmeraj je naju napodil. Potem pa nekoč nekoga vpraša, čigava sva. Ta mu odgovori, da od tiste 'lajdre'. Tedaj pa se možak žalostno zazre v naju in nama brez besed stisne v dlani vsakemu po eno celo klobaso z velikim kosom kruha. Ko sem dobila menstruacijo, mi nihče ni povedal, kaj to je. Pri maši sem s krvjo pomočila klop, ljudje okoli mene so se zgražali in me obsojali. Šele kaplan, ki je naju z bratom poklical k sebi, je bil prvi, ki me je vprašal, zakaj sem tako hudobna, da svinjam po cerkveni klopi. Takrat se je brat postavil zame in mu rekel, da ne nalašč. Kaplanu je postalo nerodno, njegova mama pa me je še isti večer podučila o vsem, kar je takrat moralo vedeti mlado dekle. Pozneje sem ji bila velikokrat hvaležna za prijazne, a stroge besede,« se spominja Fanika.

Poročila se je pri komaj 18 letih. Fant, ki jo je prišel vprašat, ali bi hodila z njim, je imel službo, manjšo kmetijo, bil pa je pošten in priden. Ker pa je bil bolj majhne rasti, ga dekleta niso dosti marala.

»V zakon nisem stopila s kakšnimi velikimi pričakovanji. Želela sem le, da zbežim stran od hiše, v kateri zame niso imeli nobene prijazne besede. Poročnega slavja tako in tako ni bilo, moja priča je bil brat. Ne vem, zakaj, toda mislila sem, da bo ostal z menoj tudi potem, ko se bom preselila k možu. Pa ni. Zaradi tega sem veliko jokala, preden sem se sprijaznila. Bil je moja edina družina in v zakonu sem ga zelo pogrešala, četudi se je do mene kdaj obnašal nasilno. Mož Jože je bil zelo dober človek. Ker ga nisem imela rada, tega dolgo časa nisem znala ceniti. Šele po rojstvu drugega otroka, ko je še ves mesec namesto mene pral in tudi obešal plenice, se je v mojem srcu nekaj zganilo. K temu so veliko pripomogle besede ene od sosed. Hodila je od hiše do hiše in govorila, kakšna šlapa je Jože, ker ženi podpira lenobo. Po tistem sem ga imela bolj rada. Prosila sem ga tudi odpuščanja, če sem ga kdaj s svojim obnašanjem prizadela. Ni mi bilo lahko. Včasih bi ga od srca rada objela, pa si ga nisem upala. Mislila sem, kaj bo rekel, kaj če me bo zavrnil, ponižal, se mi posmehoval. Potrebovala sem več kot dvajset let, da sem se vsaj malo znebila zavor in strahov iz otroštva. Mogoče prej, ko sem govorila o obisku maminega groba v Beogradu, nisem govorila o tem, kaj sem takrat razmišljala, kaj sem čutila. V meni je bilo vse prazno, še tega se nisem mogla spomniti, kako je mama dišala, kakšen obraz je imela. Ko sem stala pred mogočno hišo, v kateri je živela, pa so jo po njeni smrti podedovali tuji, meni neznani ljudje, sem se spomnila na svojo revščino, ko nisem imela niti lastne postelje, kaj šele kotička, kamor bi skrila svoje osebne stvari. Doris je pripovedovala moji vnukinji, da je bila najina mama vesela ženska, ki je rada plesala, da se je celo naučila igrati klavir. Kakšen prepad je zijal med njo in mano. Ko sem zapuščala Beograd, sem sklenila, da se tja dol nikoli več ne vrnem. Nekateri so mi sicer svetovali, da bi se po pravni poti borila za mamino dediščino, a sem to idejo zavrnila. Še tujec, ki potrka na vrata, ker mi želi prodati sesalec za prah, mi je bližji, kot mi je bila lastna mama. S pomočjo prijateljičine hčerke, ki je bila novinarka in je pisala tudi o nesrečnih zgodbah, kot je moja, sem spoznala gospoda s podobno življenjsko usodo. Tudi njega je mama po drugi svetovni vojni pustila tujim ljudem. Četudi je sprva pogosto hodila na obiske, se k dečku ni nikoli sklonila, da bi mu dala vsaj bombon, če ga že objeti ni marala.«

Fanika ima danes sedem vnukov, a samo eno vnukinjo. Morda se je tudi zato, ker je edina, na Mirjano zelo navezala. Zdi se ji, da jo dekle razume brez odvečnih besed.

»Ko so odraščali moji lastni otroci, sem se dajanja ljubezni šele učila. Pogosto sem bila do njih groba, zlasti tedaj, ko bi jih morala vzeti v naročje in objeti. Včasih sem jih tudi brez potrebe kaznovala, pa še sama nisem vedela, zakaj. Na srečo je mož gladil moje ostre robove, zato mi otroci grdega ravnanja niso preveč zamerili. Naredila sem pa vse, da so nadaljevali šolanje, da so dosegli najvišjo izobrazbo, kar je možno. Z možem sva jim pomagala tudi pozneje, ko so se poročili. Zelo drugače je bilo, ko so se začeli rojevati vnuki. Takrat se je zid, ki je oklepal moje srce, začel rušiti. Vnuki so bili deležni moje iskrene ljubezni – ne le tedaj, ko sem pazila nanje.«

Do zadnjega dne življenja pa bo hvaležna vnukinji, ker jo je pripravila do tega, da je o sebi, svojih travmah in bolečini začela govoriti. Ni bilo lahko. Stvari, ki jih je tiščala v svoji duši, je bilo veliko preveč, zdelo se ji je, da bi bilo vse narobe, če bi se preveč razgalila. Tega pa se je sramovala.

»Šele potem, ko sem spregovorila, me je bolje spoznal tudi Jože. Za marsikaj, kar sem doživela, sploh vedel ni. Po skoraj petdesetih letih zakona je izvedel, zakaj sem takrat, ko me je bilo česa strah, vlekla palec in ga tiščala v usta. Da moram to početi, če mi kdo želi kaj hudega, me je naučil brat. Bil je prepričan, da bo vsak, ki me bo videl s palcem v ustih, mislil, da sem malo 'prifliknjena'. Prav tako me je bilo strah spati pri odprtem oknu. Na vasi smo v času mojega otroštva imeli čudaka, ki je imel navado, da je lezel skozi odprta okna in potem strašil ljudi. Ne pomnim, da bi kdaj dobila kakšno darilo za Miklavža. Mislim, da sem vam že omenila: bila sem tam, v bistvu me pa ni bilo, ker se ni nihče zmenil zame. Še nekaj je, kar moram omeniti: strašno me je bilo strah dojiti otroka. Med prvo nosečnostjo sem ves čas molila, da mi tega ne bi bilo treba početi. Bala sem se dotika, bala sem se otroka, ki bi se prisesal name. Rojevala sem doma, pri meni je bila samo babica, ki je brez odvečnih besed razumela mojo stisko. Z eno roko je držala otrokovo glavico ob mojih prsih, z drugo pa me je božala po laseh. Vrsto let nisem nikomur povedala, da komaj znam brati in pisati. Nihče me ni naučil, v šolo pa tudi nisem hodila. A sem se naučila sama, na skrivaj. Ko so šli v šolo otroci, sem se skupaj z njimi učila tudi sama. Imam zelo majhno pokojnino, saj imam le dvajset let delovne dobe. V službo sem šla šele po rojstvu zadnjega, petega otroka. A ni mi hudega. Vsak od njih mi da petdeset evrov, tako da se mi zdi, da sem celo zelo bogata! Zadnjih nekaj let pišem tudi dnevnik. V glavnem o tem, kdo je umrl, kakšen je bil, kaj je počel. Pišem tudi o pomembnih svetovnih in domačih dogodkih. Pa o tem, kdaj so bile poplave, žled, kdaj se je kdo obesil in podobno. Preveč stvari je, ki jih sproti pozabljamo!«

(Konec)