Slovenski zdravniki so operirali v Gambiji

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. november 2016 / 10:47

V ekipi so bili kar trije gorenjski zdravniki in ena študentka tretjega letnika medicine: anesteziologinji Urška Bricelj iz Podkorena in Eva Pogačar iz Studenčic, kirurg Tomaž Benedik iz Podljubelja in njegova hči Selena, študentka tretjega letnika medicine, ki je asistirala očetu.

Sredi oktobra se je skupina slovenskih zdravnikov odpravila v Gambijo, da bi v okviru dobrodelne organizacije Hernia International, ki ima sedež v Veliki Britaniji, s svojim znanjem pomagala tamkajšnjim pacientom. V ekipi so bili kar trije gorenjski zdravniki in ena študentka tretjega letnika medicine: anesteziologinji Urška Bricelj iz Podkorena in Eva Pogačar iz Studenčic, kirurg Tomaž Benedik iz Podljubelja in njegova hči Selena, študentka tretjega letnika medicine, ki je asistirala očetu. Z njimi je bil še Luka Kovač, specializant ginekologije iz Ljubljane, ki ima veliko izkušenj z delom v Afriki, ekipo pa je vodil dolgoletni prostovoljec organizacije Hernia International, kirurg Jurij Gorjanc, sicer tudi zdravnik letalec, gorski reševalec, alpinist in član mnogih alpinističnih odprav. Med drugim je bil tudi član himalajske odprave Dava Karničarja, ko je ta smučal z vrha Everesta.

V Afriki so v petih dneh opravili 63 operacij kile. »Gre za relativno lahek poseg, za katerega človek ne potrebuje veliko opreme, a z njim veliko doseže,« je nekaj dni po prihodu iz Gambije povedal Gorjanc. Pojasnil je, da kila predstavlja v Afriki enega večjih kirurških problemov. Številni Afričani se soočajo s prirojenimi kilami, ki jih nihče ne operira. Da bi jim pomagali, so se v Gambijo, v manjše mesto Farafenni, 150 kilometrov više od delte reke Gambija v Zahodni Afkriki.

Operirali so dobesedno od jutra do večera. Ženske, moške, vsak dan tudi po nekaj otrok. »Lepo je bilo. Ne le da smo naredili več kot šestdeset operacij, naredili smo jih z ljubeznijo in ljudje so to čutili,« je bil ob prihodu domov zadovoljen doktor Gorjanc.

Kljub ne prav idealnim temperaturam in delavniku, ki se je začel kmalu po osmi zjutraj in trajal vse do osmih zvečer, včasih tudi dlje, utrujenosti niso čutili, pravi. »V mestu s 30 tisoč prebivalci je bolnišnico leta 1990 zgradila vojska. Zidovi so kar dobro narejeni, opreme in osebja pa ni toliko, kot bi ga potrebovali. Večina njihovih domačih zdravnikov po študiju ostane v glavnem mestu, kjer so pogoji za delo boljši, tudi zato ekipe, ki v Afriko prihajamo v okviru humanitarne organizacije Hernia International, vedno odhajamo na pomoč v odročnejše kraje. Tamkajšnji ljudje nas vedno z veseljem in hvaležnostjo sprejmejo in naredijo prav vse, da nam čim bolj olajšajo delo. Tokrat nas je na letališču pričakal sam gambijski minister za zdravje!«

Seveda brez zapletov ni šlo, se nasmehne Gorjanc, letalo je namreč v gambijskem glavnem mestu Banjul pristalo brez večine opreme, ki so si jo slovenski zdravniki za operacije pripravili doma. »Znajti smo se morali in prvih nekaj pač dni delati s tistim, kar smo s seboj prinesli v osebni prtljagi. Potrebne je bilo le malo improvizacije, pa je šlo,« je povedal. »Temperature so bile kar visoke, okoli 40 stopinj Celzija, a so bile operacijske sobe k sreči klimatizirane, tako da je šlo. Tudi pri bolnikih ni bilo nobenih komplikacij, česar smo bili vsi zares zelo veseli. Veste, operacije so za nas, čeprav je to delo, ki ga opravljamo vsak dan, vendarle stres. A na koncu vendarle lahko rečem v imenu vseh članov naše odprave, da smo se imeli lepo.

Stanovali so v tipičnem afriškem hotelu, še pove z nasmehom, kuhala pa jim je gospa, ki so jo za to delo najeli v bolnici. V hotel jim je prinašala večerje, zajtrk in kosilo pa kar na delovno mesto, v bolnišnico. Stiki, ki so jih navezali z domačini, so bili pristni in topli, drugačnosti kulture navkljub. »Veste,« pove Gorjanc, »največje odkritje takšnih odprav je prav gotovo spoznanje, da smo si v stiski vsi ljudje enaki. Ne samo anatomsko. In to je dober občutek.«

Zdravniki so za odpravo v Gambijo potrebovali nekaj manj kot dva tedna. Gorjanc je zadovoljen, da so prav vsem bolnišnice oziroma ustanove, v katerih so sicer zaposleni, brez težav dale nekaj prostih dni, preostanek pa so jih pokrili s svojim rednim dopustom. Da bi si ogledali znamenitosti Gambije, ni bilo časa. So se pa že dogovarjali, da bi se skupaj z veseljem odpravili na kakšno podobno pot. »Morda že drugo leto,« pravi Gorjanc. »Če nam uspe, bi šli takrat radi v Nepal.«