Najosnovnejša potreba je varnost

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. november 2016 / 09:57

Precej smo si enotni, da se vsak razvoj začne na začetku. Pri razvoju človeka pa že težje priznamo, da je naše otroštvo ključnega pomena za naše življenje. In to od prve sekunde spočetja naprej. Od takrat pa do smrti si želimo varnosti v svojem bivanju. Kadar je je dovolj, nam je prijetno, kadar je ni, po njej hrepenimo in si je želimo. Govorimo o bivanjski varnosti, ko nam ni treba skrbeti za jutrišnji dan, ko se ne obremenjujemo s skrbmi in ko nas ni strah niti smrti. Ljudje, ki dosežejo takšno varnost, živijo mnogo lažje. Ne moremo dokazati, le domnevamo lahko, da si enako želi že še nerojeni otrok. Njemu varnost lahko da le mama s tem, da se ga veseli in ima ob sebi ljubečega moža ali partnerja, ki ji s pomočjo in s čustveno oporo pomaga. Vemo pa, da si plod že od tretjega meseca življenja v trebuhu zapomni vzdušja, v katerih je njegova mama. V prvih mesecih po rojstvu otrok še ni opremljen, da bi se lahko sam pomiril. Zato nujno in vedno potrebuje ob sebi odraslo osebo, ki ga stisne k sebi, poboža, ljubeče nahrani in je z njim. To vsaka mati zna delati po naravni poti. Včasih niso pripisovali tako velikega pomena odnosu mati-otrok. Danes lahko preko razvoja možganov dokažejo, da se v prvih letih življenja preko odnosov oblikujejo možgani, kar nam nato v veliki meri določa lasten način čutenja, mišljenja in način vzpostavljanja odnosov z drugimi. Otrok, ki ga odrasla oseba ne pomiri, bo v sebi nosil čuden nemir. Majhen otrok ne bo nikoli mogel doumeti, zakaj mama nanj kriči, naj bo tiho, ali ko mu na silo tišči v usta hrano, ki si jo je ona zamislila. Tudi ne bo razumel, zakaj ga dajo zvečer v posteljo, ugasnejo luči in gredo ven, čeprav on joka in joka. Takih dogodkov (in tudi prijetnih) se v tem prvem obdobju zavestno ne moremo spomniti. Vse pa si zapomni naše telo.

V odrasli dobi se majhen in nemiren otrok v meni kaže kot pretiran nemir, begajoča pozornost, slabša sposobnost spoprijemanja s stresom, stalna nergavost, živčnost ali jezikavost …– ali bo že končno nekdo poskrbel zame. Vsakdo razvije svoj način izkazovanja negotovosti in ne-varnosti, ki je je v svetu veliko. Mi pa na to negotovost odreagiramo glede na osnovo, ki jo imamo oziroma smo jo dobili. Takšno vedenje nalaga veliko odgovornost staršema. Na svojega otroka imava velikanski vpliv. V odrasli dobi je pomembno, da prevzamemo odgovornost za lastne spremembe in ne obsojamo nikogar, saj je vsakdo delal najbolje, kot je znal. Za iskanje notranjega miru smo kot odrasli odgovorni sami. Pot je dolga, rezultati počasni. Največje zagotovilo za uspeh je, da sebi in drugim podarimo veliko ljubezni. Ta je z nami od prve do zadnje sekunde življenja. Včasih je ne vidimo.