Zakaj vzeti čustveni svet tako resno

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 11. november 2016 / 12:57

Ne moremo reči, da je samo neustrezno ravnanje z našimi čustvi vzrok za naše manj srečno življenje, kot si ga želimo, niti ne moremo trditi, da so samo čustva vzrok za slabo duševno zdravje. Pa vendar pri najbolj pogostih duševnih motnjah, ki jih imamo Evropejci, imajo čustva osrednjo vlogo: razne tesnobe in depresije, panični napadi, fobije ter telesna obolenja so posledica dolgotrajno zatajenih čustev. Že v stari Grčiji so domnevali, da na človeka vpliva nekaj čudnega, kar ima v sebi, česar se ne zaveda in česar ne zna uravnavati. Z razvojem znanosti so to poimenovali podzavest, ki pomembno vpliva na naše vedenje, mišljenje in dogodke, ki jih privlačimo k sebi. Dostopi do naše podzavesti so različni. Za čustva pravimo, da so avtocesta do naše podzavesti. Zato je smiselno, da se spoprijateljimo s svojim notranjim svetom. Tako bomo mi obvladovali vzdušja, ki so v nas, in ne vzdušja nas. Na ta način bomo lažje prevzemali odgovornost za svoje življenje. Lahko bomo razumsko odločali in našim najbližjim bo prijetneje ob nas. Pravimo, da so neustrezno uravnavana temeljna občutja v nas jedro družinskih, zakonskih, partnerskih in individualnih problemov, zapletov in težav. Na začetku ni prijetno, je pa koristno pogledati vase: kaj doživljam, kaj čutim, kako mi je ob različnih ljudeh, zakaj moje veselje kar naenkrat izgine in spet pride občutek krivde in samote … Naš emocionalni, notranji svet (nekateri temu rečejo energija) se je gradil v odnosih, zato ga tudi samo v odnosih naslavljamo in spreminjamo.

Naš dom pa ni v težkih čutenjih. Nismo zato na svetu, da bomo stalno prestrašeni, srednje žalostni, potihem jezni na pol sveta in da nas bo sram, ko se gledamo v ogledalo. Zaslužimo si precej več. Pripadajo nam pozitivna čutenja: veselje, zadovoljstvo, radost, ljubezen, vera, zaupanje, ponos, naklonjenost, sočutje, zanimanje za lepoto in za sočloveka. Vendar obstaja trdna zakonitost v psihičnem svetu. Naš notranji svet je enoten in nedeljiv. Mi ne moremo zatreti le težkih čutenj. Ko jih zatremo (in se jih ne želimo spominjati in o njih govoriti), zatremo tudi pozitivna čutenja. Nerodna zadeva, kajneda. S tem, ko se izogibamo govoriti o svojih težkih vzdušjih, sami sebi preprečujemo, da bi razvijali in v polnosti okušali hvaležnost, srečo, odpuščanje in da bi bili ustvarjalni. Preprečujemo si pot do sreče. Zakaj je tako, ne vemo. Vemo pa torej, da je pot do pozitivnih čutenj, večjega zadovoljstva in sreče speljana preko lastne ranljivosti, kjer si upamo priznati svoje slabosti in kar težkega ob tem doživljamo. Zato se je, samo zaradi nas samih, koristno spopasti s svojim notranjim svetom. Seveda z ljudmi, ki nas spoštujejo.