Drugačnost

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 27. oktober 2016 / 12:51

Ljudje so tako radi povprečni. Skriješ se v množici in deluješ po črednem nagonu. Nekateri se zelo trudijo, da bi dosegli povprečnost, drugi se v njej udobno skrivajo in tretji se bojijo izraziti svojo nadarjenost. Kadar nas drugačnost zaznamuje ob rojstvu ali ob bolezni, tedaj je ne moremo skriti. Na naši šoli imamo veliko tudi drugačnih otrok. Nadarjenih, takih, ki zamenjujejo kakšne črke in številke, otrok z drugačnimi posebnostmi, gibalno oviranih in takih s še posebnimi motnjami. Učitelji smo se usposobili in okolica je spoznala, da znamo prisluhniti posamezniku in da imamo voljo in potrpljenje za kakšno mladostnikovo posebnost. Ni povsod tako, preprosto jih izvržejo. Če ne dosegaš standarda, ki ga učitelj pričakuje in zahteva, te izločimo, izvržemo. Kaj vse nam tak malo poseben otrok lahko da. Nekje ima manjši primanjkljaj, na drugih področjih presežek. Zadnjič je dijak predstavljal temo neozdravljive bolezni. Veliko jih je naštel in na tablo smo jih napisali vsaj deset, za katere smo jaz ali dijaki vedeli oziroma poznali nekoga, ki s tako boleznijo živi. Našteli smo hemofilijo, diabetes, raka, cerebralno paralizo, Aspergerjev sindrom, srčne napake, Kronovo bolezen, bolezni ščitnice in še druge. Pri pogovoru o tej temi smo prišli do zaključka, da je najtežje sprejeti bolezen ali stanje in posledice, s katerimi boš živel vse življenje. Otroci in starši so najbolj srečni, kadar jih sprejme tudi okolica. Kaj pa mi, družba, smo jih pripravljeni sprejeti, se jih ustrašimo, jih zavržemo? V nekaterih okoljih jih preprosto izločijo, potlačijo, razglasijo za manj sposobne, lene, drugačne. Pa imamo nalepko. Običajno ima ta drugačnost negativen predznak. Ko sem bila še na fakulteti, sem si prigovarjala, da bi rada delala še kje drugje, ne le v šolstvu. Če pa bom kdaj v šoli, bi rada delala tudi z drugačnimi otroki. Prav vse želje so se mi uresničile in vsak drugačen otrok nas zelo obogati. Ko nam uspe pripeljati in izšolati za poklic enega takega drugačnega, je to vredno več kot cela generacija povprečnih otrok. Vinko Möderndorfer je napisal novo knjigo za mladino o drugačnih otrocih (Kit na plaži). Pravzaprav je lahko namenjena vsem. Govori o družini, kjer je sin poseben. Ima Downov sindrom. Tudi danes ni samo po sebi umevno, da nas okolica sprejema, se nas ne boji, se pred drugimi ne skrivamo. Zdravi sorojenec naj bi bil priden za dva, popoln, vsaj on. Drugačnost je darilo vsakdanjika, ljubezen pa je tista točka, kjer smo si vsi podobni. Ali nam bolezen oziroma drugačno stanje lahko prinese tudi kaj dobrega? Veliko, vendar le tedaj, ko jo sprejmemo. Bogastvo je različnost, zakaj bi se je potem tako zelo bali, jo zaklepali in zapirali med štiri stene …