»V hribih danes srečaš 'vse živo'!«

Tomo Česen je s hribi, alpinizmom in športnim plezanjem zaznamovan že vse življenje. Za prispevek k razvoju športnega plezanja v Sloveniji in vrhunske alpinistične dosežke mu je predsednik Pahor letos podelil medaljo za zasluge, sam pa priznava, da je zadnji dve leti v hribih več kot kadarkoli prej.

Tomo Česen iz Stražišča bo kmalu dopolnil 57 let in seznam aktivnosti in uspehov, po katerih ga pozna širša javnost, je dolg. Alpinist je od svojega osemnajstega leta, je tudi inštruktor športnega plezanja in član Alpinističnega odseka PD Kranj. Zaposlen je kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Plezati je začel pri svojih šestnajstih letih in je predstavnik generacije slovenskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše dosežke sodi tudi solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990), ki ga je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki niso bile narejene ob vzponu, a to ga od planinskih institucij ni odvrnilo. Vrsto let je bil namreč načelnik Komisije za športno plezanje PZS, zadolžen tudi za projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih, in sedem let trener svetovne prvakinje Martine Čufar. Še vedno je organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Vse to in še mnogo več je bilo mogoče o Tomu Česnu slišati na Gorniškem večeru, ki ga je v Knjižnici Domžale te dni pripravil Borut Peršolja.

Kot je Česen priznal v pogovoru, danes najraje od vsega govori o alpinizmu. »Naše generacije niso začele plezati tako kot danes, ko mladi uporabljajo večinoma le internet. Sam osebno sem prebral ogromno knjig, zato sem o vzponih in smereh, na katere sem se podajal, že prej vedno vedel veliko. Največje 'face' se mi zdijo alpinisti generacije tridesetih let prejšnjega stoletja. To, kar so naredili oni takrat, s tisto opremo, si mi danes niti predstavljati ne moremo. Res spoštujem te pionirje. Jasno mi je, da se alpinizem ni začel z nami, kot večkrat misli današnja generacija,« je kritičen Česen, ki priznava, da je sam zadnje čase v hribih »strašansko veliko«. Še nikoli v življenju toliko kot zadnji dve leti. Priznava, da je v vseh teh letih ohranil povsem enak odnos do gora, kot ga ima že od nekdaj, sem pa sodi tudi zanimiv občutek, ki ga doživlja ob uspehih. Na vrhu ali po preplezani smeri namreč ne občuti nobenega zmagoslavja. »Vrh je zame kup skal. Če odplezam kaj težkega, me še kak dan spremlja dober občutek, a na vrhu v resnici nič ni,« pravi in dodaja, da se v gorah v resnici boji le dveh stvari: nevihte oz. strele in snežnega plazu oz. serakov. Le tu, je prepričan, nima nobenega vpliva.

Najraje pleza sam

V hribih rad hodi, pleza, smuča … Marsikoga je v pogovoru presenetil, ko je priznal, da ima rad vse hribe, a da mu domači niso najljubši, saj najraje zahaja v Dolomite.

Z Borutom Peršoljo sta se v pogovoru dotaknila tudi obeh sinov – Nejca in Aleša (prvi danes pleza malo manj, drugi pa, tako kot oče, premika meje v alpinizmu), Nejca Zaplotnika, s katerim sta bila velika prijatelja in tega, da Tomo Česen najraje pleza sam. »Ko si sam, se ne moreš naslanjati na nikogar in moraš biti osredotočen do konca, takšna situacija pa te prisili, da iz sebe iztisneš stvari, za katere si nikdar nisi mislil, da jih lahko. To za seboj prinese več tveganja, a kilometrina je tista, ki ti da potreben občutek za gibanje, orientacijo, razmere … Treba je začeti v lahkih hribih, danes pa mladi to vajeniško dobo preskočijo in se takoj usmerijo v težke smeri. To ni prav, a žal so pomembne le še številke.«

Pravi, da mu ni mar, kaj si o njem misli javnost, in priznava, da so alpinisti veliki egi. Se pa vsega, kar se loti, loti stoodstotno. In tako smo tudi izvedeli, da je kot trener Martine Čufar pred vsakim njenim treningom v steni očistil vse oprimke, teh pa je bilo kar okoli petsto.

Nad tem, kar vidi v hribih danes, je zgrožen

»V zadnjih desetih letih srečujem po hribih zelo veliko ljudi, a še vedno vsak dan vidim nekaj novega in priznam, da sem zgrožen. Po hribih se danes mota ogromno ljudi, ki nimajo pojma, kje se nahajajo, so motorično nesposobni, v primeru najmanjših težav računajo na gorske reševalce, ne znajo pa se niti obnašati. Sam vedno pozdravim starejše od sebe, danes pa mladi raje gledajo v tla, kot da bi pozdravili, ali pa vdirajo v zasebnost in brez pozdrava sprašujejo, kje sem bil. Zaradi teh stvari sem včasih kar malce nejevoljen,« zaključi Česen, a doda, da k sreči le niso vsi taki.