Brez alkohola je življenje lepše

Eden je izgubil družino, drugi službo. Kriv je bil alkohol z vsemi posledicami, ki jih prinesejo čezmerne količine popitega alkohola. Igor Hegedič in Franci Erjavec sta se alkoholu odpovedala z zdravljenjem in članstvom v Klubu zdravljenih alkoholikov Nova brazda Kranj, ki letos praznuje trideset let. Njuno življenjsko zgodbo z alkoholom in po njem, ki je ne skrivata pred svetom, je s svojim pogledom dopolnil strokovni sodelavec Nove brazde Bogdan Čufar.

Igor Hegedič abstinira šest let in je predsednik Kluba zdravljenih alkoholikov Nova brazda Kranj (Klub). Še dobro se spominja, kdaj in zakaj je posegel po prvi alkoholni pijači: »Bil sem na pragu pubertetniških let. Želel sem biti frajer med vrstniki, bil sem zaprt vase. To je bil začetek, pijača za pogum, za sprostitev. Kasneje je alkohol postal način reševanja problemov. Najlažje se ga je bilo napiti, ampak problem je ostal in takrat se nisem zavedal, da se je ta kvečjemu še poglobil. Z leti je prišlo tako daleč, da se niti streznil nisem več.«

Franci Erjavec je, če gledamo po stažu, v Klubu danes najstarejši član, tega bo skoraj trideset let, in ima naziv častnega člana. V alkoholno omamo ga je potegnilo prvič, ko je prišel od vojakov. En kozarček žganega tukaj, enega tam, ko zmanjka denarja, da kdo drugi za rundo, korajža pa se zaradi alkohola samo poveča ... Potem je službeno deloval po terenu, a kot pravi, so ga vedno vprašali, kaj bo pil, in ne, kaj bo jedel. Čezmerno pitje alkohola je pri njem začelo povzročati epileptične napade, ki so se stopnjevali, pa si je zatiskal oči pred tem, da je kriv alkohol. Pri štiridesetih letih si je končno moral priznati, da tako ne gre več. Pristal je na zdravljenje. Epileptični napadi so minili. Abstinira trideset let.

Cena je previsoka

Franci je zaradi alkohola izgubil družino. Sledila je ločitev. Med zdravljenjem sta mu ob strani stala mama in brat, začel se je boriti, popravljati samega sebe. Po zdravljenju pa se je zavzel in družino spet spravil skupaj in prišli so lepi časi. »Otroci me imajo radi, ženi sem pokazal, da zmorem, da nisem več tak, kot sem bil včasih,« se spominja. Dodal je še, da je moral zamenjati kar nekaj prijateljev, ker stari niso razumeli, da alkohola noče več.

Igor je povedal, da je bila kaplja čez rob v službi. Dobili so ga pijanega, verjetno so za njegovo odvisnost že vedeli ali slutili. »Zavedal sem se, da ne bi smel piti, pomagati si nisem znal. Zjutraj si ves slab, si obljubljaš, danes pa ne bom ... tako je šlo do prvega piva, potem se spet malo bolje počutiš«. Neki konec tedna se je odločil, da je dovolj, da alkohol ne bo več njegov gospodar. Službo je izgubil, družine ne.

»V bistvu sem imel kar srečo, kljub svojemu sopotniku alkoholu sem sicer živel zdravo, bil sem pri tabornikih in sem še vedno, dva taborniška prijatelja sta me v bolnišnici obiskovala v času zdravljenja. Ko sem zaključil zdravljenje, so za to že vsi vedeli – z mojo privolitvijo. S tem sem se izognil velikemu problemu, ponujanju alkohola,« je povedal.

Priznanje, da se je nekdo zdravil zaradi odvisnosti od alkohola, je v naši družbi še vedno stigma, vsaj v določeni meri. Kar je paradoks, saj je veliko večji problem takrat, ko človek čezmerno popiva in s tem tveganim ravnanjem vpliva tudi na okolico (družino, promet ...). Igor Hegedič ima srečo, da je imel odobravanje družine, okolice, da je zmogel ta pomembni korak k zdravljenju. Pravi, da verjetno tudi zaradi tega lažje vzdržuje abstinenco. Pa pride kriza? »Ne. V meni je strah, ki deluje kot varovalka, da se ne bi ponovilo,« odgovori.

Življenje po tem

Strokovni sodelavec Kluba, terapevt Bogdan Čufar, ki se z odvisnimi od alkohola ukvarja že skoraj štirideset let, pove, da v Klubu dlje časa ostanejo tisti, ki so se resno odločili, da bodo z garanjem za spremembo stila življenja nekaj naredili. Pa je odvisnost od alkohola bolezen ali ne? »Medicinsko gledano je bolezen, socialno gledano gre za stil življenja,« pojasni in doda, da je tudi provokatorjev malo, veliko več je takih ljudi, ki o problemu odvisnosti od alkohola niso poučeni. Klub deluje na podlagi medsebojnega zaupanja. Prvi pogoj za članstvo v Klubu, ki je registriran kot društvo, pa je uspešno zaključeno zdravljenje v uradno priznanem programu, kot ga ima begunjska bolnišnica. »Tisti, ki jih je sram, v Klub po navadi niti ne pridejo, kajti njegovo delovanje je javno v smislu ozaveščanja drugih. Seveda nekateri uspešno abstinirajo brez kluba. Nekateri tudi ostanejo v Klubu samo določen čas, kriterij za uspešen odhod iz Kluba pa je minimalno članstvo pet let s stabilno abstinenco in tudi kasnejše vzdrževanje stikov, še zlasti če pride do kakšne stiske,« je pojasnil Čufar.

Franci Erjavec je spoznal, da je Klub dobra izbira zanj. Da je pogovorov o alkoholu pravzaprav zelo malo, saj je moral to vsak razčistiti v času zdravljenja, ampak so druženja, izleti, pogovori, ogled razstav ... In pa hribi. Alkohol je Franci zamenjal za hribe, prvi planinski izlet pa naredil do bivaka pod Špikom, tedaj še v delovnih namesto v pohodnih čevljih, saj denarja zanje ni imel. Kolikokrat kasneje se je spomnil na ta izlet, na katerem je dobil toliko veselja do hribov. Tudi po 12 dvatisočakov je kasneje obral na leto. Začel je opazovati naravo, poslušati ptice ... veliko lepega, za kar je bil v času pitja alkohola prikrajšan.

Podpora svojca

Igorju Hegediču se je zdela družba v Klubu še najbolj smiselna zanj; pogovori s poudarkom na osebnosti rasti in manj o težavah, smeh in zabava brez alkohola pa predavanja na različne teme, izleti s spoznavanjem Slovenije, dva večdnevna tabora na leto ... Za trideset let Kluba so imeli piknik, svoje dejavnosti objavljajo na spletni strani. Trenutno jih je 25, s svojci vred, kajti pogoj je, da zraven prihaja svojec, največkrat je to partner. Čufar to pojasni s tem, da ima zasvojenost posledice v socialnem življenju, ker je bil v alkohol vpet tudi partner oziroma svojec: »Nezdružljivo je, da bi zdaj eden pil, drugi ne, gre pa za solidarnostno odločitev, ki je potem obvezujoča.« Terapevt še poudari, da se v skupini razvijejo tovariški odnosi medsebojne pomoči, ki pogosto preidejo v prijateljstva. Igor in Franci še povesta, da jima je življenje brez alkohola prineslo več strpnosti, spoštovanja, zaupanja, boljšo komunikacijo z okolico. Novo moč in zgled drugim, ki se spopadajo z odvisnostjo, da je mogoče.