Mandragola za vse čase

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 5. februar 2015 / 14:06

V Dvorani DPD Svoboda v Žireh so v soboto premierno uprizorili gledališko klasiko Niccola Macchiavellija Mandragola v režiji Matije Milčinskega. Polna dvorana obeta odličen obisk tudi na prvi ponovitvi v soboto, 7. februarja, ob istem času na istem kraju ter v nedeljo, 8. feburarja, ob 18. uri.

Žiri – Na Žirovskem imajo novo gledališko predstavo. Letošnja odrska akcija gledališke skupine pri DPD Svoboda florentinskega diplomata, politika, filozofa in seveda dramatika Niccola Macchiavellija ima naslov Mandragola. Mož je živel v petnajstem in šestnajstem stoletju in bi ga lahko označili za gledališkega predklasika, saj je ustvarjal 100 let pred Shakespearom, še nekaj več pred Molierom in Goldonijem. Pisal je v času razcveta commedie dell'arte, ko je plodna tla za tovrstna besedila dajalo ponovno zanimanje za rimsko dramatiko. Saj poznate tisti njegov stavek »namen posvečuje sredstvo«, ki je bil v preteklosti mnogokrat zlorabljen za liberalistične ali avtokratske prijeme razno raznih samozvanih gospodarjev sveta.

Po lanskoletni predstavi Pod perutnico noči se režiser Matija Milčinski letos znova vrača na žirovski oder, tokrat z Mandragolo, ki se na prvi pogled zdi idealna za žirovski igralski ansambel. Pa ne zaradi vsebine, zmagovalna kombinacija so bile tokrat zagotovo podeljene vloge. Prav vsakomur je namenil lik, ki mu najbolj pristoji.

Naj Mandragolo »beremo« oziroma gledamo po vrhu ali v globino, vselej se pokaže njena univerzalnost. Komedija je tudi po petsto letih še vedno aktualna. Mogoče še bolj kot ob nastanku. Zgodba pripoveduje o premetenem osrečevalcu ženskih src Callimacu (Branko Pečelin), ki uporabi vsa sredstva, da se vtihotapi v posteljo prelepe Lucrezie (Tanja Peternel). Njen rahlo starejši mož (Boris Pečelin) je ravno prav naiven, da se zvitež s pomočjo obeh služabnikov Sira (Rok Klemenčič) in Liguria (Klemen Poljanšek), lepotičine matere Sostrate (Milena Padovac) in patra Timoteja (Matic Dolenc), legalno pogreje pri njegovi ženi. Na koncu se sicer vse lepo izteče, ljubimca dobita prosto pot za nočne podvige, gospod pa naj bi čez devet mesecev dobil dolgo pričakovanega sina. Vsi so nekako zadovoljni, morala pa za nikamor. Kakšno v poduk nam pove tudi ženska (Barbara Burnik). Milčinski nam z uprizoritvijo vsekakor polaga na srce, če že celotna družba laže in goljufa, bo pa tudi najbolj krepostna med njimi, lepa Lucrezia, storila, kar družba od nje zahteva. Mar delamo kako drugače. Saj poznate stavek, če je un, bom pa še jaz. Tako je še najbolj prav.

Igralska ekipa je homogena, razen obeh ljubimcev igrajo v žirovskem narečju, kar predstavi da dodaten čar. Odličen preblisk so podobe psov, ki jih protagonisti na koleščkih porivajo po odru, včasih pa jih obratno tudi psi vlečejo naokrog. Spet se izkaže, da je pes najboljši človekov prijatelj – tudi na odru. V predstavo se lepo vklopijo tudi maskirani napadalci z maskami današnjih »eminentnih« Slovencev, kot so Ljudmila Novak, Zoran Jankovič, Boris Popovič in Franci Matoz, v strastnem tangu, ki ga ljubimca odplešeta na odru, pa lahko prepoznamo, da je bilo tudi pod »kovtrom« živahno. Asistentka režije in lektorica je Metka Debeljak, za govor je skrbel Pavle Ravnohrib, glasbo napisal Jaka Strajnar, zapela Nana Milčinski. Kostumi in scena so delo Agate Pavlovec, koreografija pa Mateje Jerebic.