Od Puharja do Marenčiča

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. februar 2015 / 14:11

Damir Globočnik je avtor dveh odličnih monografij, ki sta izšli leta 2014; prva je o Janezu Puharju, druga je katalog razstave o zgodovini fotografije v Kranju od Puharja do Marenčiča. Pogovor z avtorjem naj bo tudi vabilo na razstavo, ki je v Gorenjskem muzeju na ogled še do maja …

Začniva hipotetično. Deniva, da bi Leopold Layer živel zdaj in bi bil oboje, slikar in fotograf. Pa bi mu naročili podobo Marije Pomagaj in ne postavili nobenih pogojev, kako naj bo upodob­ljena. Bi jo naslikal ali fotografiral? Saj tudi Layerju ni pozirala Mati božja, morda pa je imel, ko je slikal, pred očmi kako konkretno Kranjčanko ali Gorenjko …

»Pisatelj Janez Jalen je res v povesti Tri zaobljube zapisal, da je Layer Marijo Pomagaj delno upodobil po ljubenski Lenki, točajki v krčmi pod Broscem. Layer naj bi se na poti na Brezje, ko se je šel dogovarjat z mošenjskim župnikom Ažbetom za slikanje podobe Marije Pomagaj, ustavil v tej krčmi in opazil brhko točajko, ki je glavna junakinja Jalnove povesti. A to je le pisateljska svoboda. Vsekakor pa je pri brezjanski milostni podobi ostalo precej nejasnosti, tudi glede točnega leta nastanka, saj so ljudje iskali uteho pri Mariji Pomagaj na Brezjah že v času francoske zasedbe. Leta 1814 je bil Napoleon poražen, papež Pij VII. je bil rešen iz francoskega ujetništva in je v zahvalo odredil Marijin praznik – god Marije Pomočnice kris­tjanov, Francozi so odšli iz naših krajev, Layer pa je iz zaobljube poslikal s freskami Marijino kapelico v cerkvi na Brezjah. Od tu najbrž le­tnica 1814, ki jo včasih povezujejo z nastankom podobe Marije Pomagaj, pravilno pa bi bilo kmalu po letu 1800, ko je bila sezidana kapelica. Včasih so mislili, da je Layer podobo Marije Pomagaj na­slikal po podobici, ki mu jo je dal mošenjski župnik Urban Ažbe, graditelj kapelice, v kateri je bil Marijin oltar s sliko. Toda Layer je že pred brezjansko Marijo Pomagaj naslikal nekaj slik z istim motivom in podobno Marijo. Sliko, ki je v atiki velikega oltarja podružnične cerkve na Rupi, je Layer naslikal že pred letom 1800. Motiv je bil v Layerjevi delavnici prisoten že celo v času, ko jo je vodil še njegov oče Marko Layer, saj se je v cerkvi v Lescah ohranila podoba Marije Pomagaj, ki jo je v drugi polovici 18. stoletja naslikal Marko Layer. Dejstvo je, da se je Leopold Layer zgledoval po znameniti podobi Marije Pomagaj, ki jo je kmalu po letu 1500 na­slikal Lucas Cranach st. in je danes v katedrali v Innsbru­cku, ali pa po njeni najbolj znani kopiji, ki je v cerkvi Mariahilf v Pasasauu. Obe sliki sta bolj severnjaško, germansko trdi, Layerjeva Marija Pomagaj pa je bolj domača, topla, razumljiva slovenskemu človeku. Ljub­ljanski nadškof Jože Pogačnik je zapisal, da je Cranachova Marija Pomagaj mrzla in nema, brezjanska pa je naša, ob njej se spočije, kdor govori slovensko. Kar zadeva pa prvi del vprašanja, Layer najbrž ne bi uporabljal fotoaparata, niti kot pripomoček namesto skicirke pri slikanju. Večino svojih cerkvenih kompozicij je naslikal po različnih grafičnih pred­logah, risbah in skicah del drugih slikarjev, kar je bilo nasploh značilno za poznobaročne slikarje. Kmalu za njegovim časom so se pojavili slikarji realisti, ki so redno posegali tudi po fotografskem aparatu.«

Nekaj mi še zdaj ni povsem jasno: imamo Prešernovo fotografijo ali je nimamo?

»Prešernovo fotografijo so ljubitelji pesnika tam od začetka preteklega stoletja intenzivno iskali, a zaman. Pred drugo svetovno vojno so za Prešerna poskušali razglasiti eno od oseb na družinski fotografiji Auerspegovih, a za to ni bilo nobenih drugih argumentov razen velike želje, da bi imeli verodostojen pesnikov portret. Na fotografiji so štiri osebe, grofica Auersperg, dva mladeniča in še ena neznana ženska. Mladeniča naj bi bila Prešeren in njegov gojenec v Klinkowströmovem zavodu na Dunaju, mladi grof Aleksander Auersperg, ki je znan tudi pod pesniškim imenom Anastazij Grün. Toda staros­tno razmerje obeh mladeničev ni ustrezalo, na začetku dvajsetih let 19. stoletja pa dagerotipija še sploh ni bila izumljena. Ljubljanski slikar Goldenstein je Prešerna naslikal po spominu, v letu po pesnikovi smrti, a po prevladujočem mnenju sodobnikov ni bil dober portretist. Pred nekako štirimi desetletji se je ob neki drugi polemiki o morebitni Goldensteinovi risbi Prešerna pojavila spet neka manjša, zelo zabrisana fotografija. A se je naposled izkazalo, da je to samo zelo slaba fotografska preslikava drugega najbolj starega pesnikovega portreta, risbe, objav­ljene v prvem ponatisu Prešernovih Poezij. O obstoju morebitnih Prešernovih fotografij si seveda lahko postavljamo vprašanja, saj je za časa pesnikovega življenja v naših krajih že delovalo nekaj fotografov. To so bili razen Puharja potujoči fotografi, ki so potovali iz kraja v kraj, na primer z Dunaja v Zagreb ali Trst, se za krajši čas ustavili v Ljubljani ali drugih manjših mestih in ponujali svoje storitve.«

V letu, ko naj bi Layer v Kranju naslikal mlado mater z otrokom, se je v istem mestu rodil Janez Puhar (1814–1864), ki je imel postati eden od pionirjev fotografije na svetu. Lani smo imeli Puharjevo leto, o našem prvem fotografu ste napisali knjigo. Če jo prav razumem, se je Puharjevo ključno fotografsko odkritje zgodilo v župnišču v Ljubnem na Gorenjskem, 19. aprila 1842. Se naši ljudje tega kapitalnega dejstva sploh zavedajo?

»Puhar se je najprej ukvarjal z dagerotipijo, nato pa je odkril cenejši, lažji in hitrejši način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi parami. To se je zgodilo najbrž leta 1841, ko je bil kaplan v Metliki, saj je o Puharjevem fotografskem odkritju tedaj poročala revija Carniolia. Izum je neprestano izpopolnjeval. V pismu tajniku Avstrijske akademije znanosti na Dunaju sam navaja datum 19. april 1842, tega dne je bil v župnišču v Ljubnem naposled povsem zadovoljen s svojimi fotografskimi izdelki. Star je bil pa tedaj zgolj 27 let. Puharjev izum je bil imeniten, a žal ni prišel v splošno rabo, saj bi v tem primeru lahko pisali zgodovino fotografije v svetu precej drugače. Med pionirji ne bi nikjer manjkal Puhar, tako pa ga najdemo le tu in tam, a že kmalu, še za časa Puharjevega življenja tudi v zelo tehtnih objavah v strokovnih revijah, fotografskih priročnikih in enciklopedijah. Zanimivo in značilno za Slovence pa je, da smo na Puharja prej pozabili doma kot pa v tujini. Ko je Puhar umrl, je osrednji dunajski dnevnik Wiener Zeitung objavil osmrtnico. V Novicah pa že istega leta v seznamu najpomembnejših tehničnih izumov in izumiteljev Puharja ni najti. Šele konec 19. stoletja sta kustos Deželnega muzeja v Ljubljani in urednik revije Dom in svet ponov­no opozorila nanj. Medtem pa se je izgubila sled za večino Puharjevih fotografij na steklo, t. i. puharotipij.«

Kakšna je vaša ocena Puharjevega leta 2014? Smo ga počastili dovolj, preveč, s pravimi dejanji?

»Lansko leto je bilo res intenzivno Puharjevo leto. Puharjevih počastitev ni nikoli dovolj, še marsikaj bi se našlo, kar bi morali storiti. Kar zadeva mojo knjigo, ki je prva monografija o Puharju doslej, sem jo napisal z velikim veseljem. Na­stala je po zaslugi Celjske Mohorjeve in njene urednice Alenke Veber, ki je vedela, da sem o Puharju napisal več člankov, v katerih je bilo nekaj doslej neznanih podatkov, in se je zavzela za njeno izdajo. Mislim pa tudi, da s koncem koledarskega Puharjevega leta preučevanje Puharja ni končano, vsaj zame ne. Pričakujem, da se bo pojavila še kakšna doslej neznana Puharjeva fotografija na steklu. Ena se je v re­snici že, prav ob koncu lanskega leta. Gre za morebitno, a zelo verjetno Puharjevo delo. Prikazuje pa Kranj, tako da zdaj vemo, da Puhar ni fotografiral samo v Me­tliki, Ljubnem, na Bledu in v Cerkljah na Gorenjskem, ampak tudi v rojstnem mestu.«

V Gorenjskem muzeju ste Puharjevo leto še nadgradili – z razstavo in katalogom Iz zgodovine fotografije v Kranju. Že podnaslov tega opusa – Od Puharja do Marenčiča – nakazuje, kdo naj bi bil po Puharju drugi največji fotografski avtor med Gorenjci in Slovenci sploh. Janez Marenčič (1914–2007) je imel lani že svojo stoletnico, a zdi se mi, da tudi o njem ne vemo prav veliko …

»Janeza Marenčiča sem osebno poznal in skupaj s fotografoma Markom Aljančičem in Igorjem Pustovrhom, dr. Cenetom Avguštinom in drugimi sodelavci smo pred desetimi leti pripravili Marenčičevo fotomonografijo. Marenčič je bil izjemen fotograf, tudi zelo spoštovan med mlajšimi fotografi. Od leta 1935 je bil član Fotokluba Ljubljana, leta 1939 je dal pobudo za prvo fotografsko razstavo v Kranju, leta 1949 pobudo za ustanovitev fotokluba v Kranju, ki pod imenom Fotodruštvo Janez Puhar deluje še danes. Bil je osrednja osebnost t. i. kranjskega fotografskega kroga iz sredine petdesetih let, za katerega so bili značilni kontrastni posnetki figur in predmetov pred zasneženim ozad­jem. Sam pa je začel fotografirati krajino ali mestni ambient iz dvignjenega očišča. Na pobudo Marka Aljančiča je bil novembra 1970 v Kranju ustanovljen Kabinet slovenske fotografije, tj. prva domača javna fotografska zbirka. Marca 1971 je Kabinet priredil v Prešernovi hiši svojo prvo razstavo. To je bila retrospek­tiva Janeza Marenčiča, ki je vse razstavljene fotografije podaril kabinetu. S to donacijo je začela nastajati zbirka fotografij v Kranju. Pred pri­bližno desetimi leti je podaril še okrog sto fotografij. To so fotografije, ki spadajo v vsako zbirko nacionalnega pomena. Zato je podnaslov razstave Od Puharja do Marenčiča, saj sta oba moža enako pomembna za fotografijo v Kranju.«

Ob razstavi in katalogu se človeku zazdi, da je Kranj pravzaprav eno od središč fotografije na Slovenskem. Tudi tega se najbrž ne zavedamo dovolj?

»Dejansko je tako, da je zgodovina fotografije v Kranju nekakšna mala zgodovina slovenske fotografije. Puhar kot prvi slovenski fotograf in nato drugi umetniški fotografi ter fotografska društva, vse v Kranju je primerljivo z drugimi enako velikimi mesti, samo prvi stalni poklicni atelje je bil odprt zelo pozno, kar pa si najbrž lahko pojasnimo z bližino Ljubljane, kjer je bilo vsaj od šestdesetih let 19. stoletja več poklicnih fotografov. Leta 1910 je bilo v Kranju ustanovljeno fotografsko društvo, ki je bilo po vrsti šesto društvo domačih fotoamaterjev, a je bilo prvo, ki je imelo v naslovu pridevnik slovenski, Prvi slovenski klub fotografov – amaterjev v Kranju.«

Kdo so še drugi avtorji, ki jih pritegnete v svoj izbor?

»Izbor je izredno širok. Dve desetletji mlajši od Puharja je kranjski rojak fotograf Christian Paier, eden pionirjev popotniške fotografije in precejšen pu­stolovec. Med prvimi na­sploh je fotografiral v Sveti deželi. Ker mu leta 1864 za njegovo drugo potovanje oblasti kot vojaškemu obvezniku niso hotele izdati potnega lista, se je dal prepeljati z ladjo v Aleksandrijo kar v posebej pripravljenem lesenem zaboju. Tak slepi potnik je ob prihodu seveda vzbudil precejšnje zanimanje. Ob pripravi razstave se je pojavilo tudi precej dokumentarno zanimivih fotografij in fotografov, kot so že pred prvo svetovno vojno trije bratje Crobath in Janko Šavnik. Pred drugo vojno je v kranjski po­družnici Slovenskega planinskega društva deloval Ferdo Premru, kot fotografski publicist pa profesor na gimnaziji Bogomil Hrovat. Po vojni pa je seveda veliko dobrih fotografov v kranjskem fotoklubu: Mirko Križnar, Tone Marčan, Alojzij Žibert, Lucijan Berjak, Edo in Jože Primožič, Branko Komac, Miro Kelbel, Janez Juvan, Jurij Kurillo, če se pri naštevanju omejim samo na nekatere starejše avtorje. Razstava pa časovno sicer seže do sredine osemdesetih let 20. stoletja. V katalogu je predstavljenih nekaj več avtorjev kot na razstavi, saj nekatere fotografije poznamo samo po objavah v revijah, ni pa na voljo originalov.«

Kaj pa se s fotografijo dogaja nasploh in v celem svetu? Na eni strani je lahko z mobijem fotograf že vsak od nas, na drugi vrhunska avtorska fotografija ostaja domena izbrancev … Kako doživljate razmerje med fotografijo in slikarstvom? Včasih je veljalo, da so veje likovne umetnosti tri: slikarstvo, kiparstvo in arhitektura. Je fotografija zdaj že enakopravna članica te družbe ali le pomožna disciplina?

»Fotografija že spada med stare, klasične likovne zvrsti in njen status je enakovreden sliki, kipu, arhitekturi. Dagerotipja se je uveljavila leta 1839 in od takrat dalje ljudje vedno bolj intenzivno fotografirajo, z zelo različnimi fotografskimi postopki, česar se premalo zavedamo. Ta raznolikost je ena od prednosti fotografije, ki velja za osrednji vizualni medij moderne kulture 20. stoletja. Pred desetletji so bile cenjene samo črno-bele fotografije, ki so jih fotografi sami razvili v temnici, nato sta prišla barvna fotografija in diapozitiv, digitalni postopki pa so zelo razširili možnosti fotografskega delovanja. Fotografija se povezuje tudi z drugimi likovnimi mediji, na primer videom. Digitalne fotografije je mogoče poljubno spreminjati, s čimer se fotografija precej približa slikarstvu. Marenčič je večkrat poudaril, da ni važno, kako je fotografija nastala, važno je, da je dobra. Se pa slikarstvo in fotografija tudi temeljito razlikujeta, na eni strani je proces nastajanja podobe, na drugi pa hipno, trenutno zajetje motiva. Na naši razstavi imamo enega avtorja, ki enako suvereno uporablja obe zvrsti, slikarja, grafika in fotografa Marjana Kukca.«

Katere knjige ali druge vire (elektronske) bi priporočili nekomu, ki bi se hotel natančneje razgledati po slovenski in svetovni fotografiji?

»Domačih knjig o fotografiji je bolj malo. Kogar zanima zgodovina fotografije, ta mora nujno prebrati strokov­ne članke mag. Mirka Kambiča in nekaterih drugih avtorjev ali poseči po reviji Fotoantika. Je pa danes mnogo lažje iskati gradivo in podatke, saj so dostopni kar na medmrežju. Tako sem našel nekaj zanimivih člankov in tudi fotografij.«

Vaša razstava v Gorenjskem muzeju je na ogled še do maja. Lahko priporočite še kakšno drugo fotografsko razstavo od tistih, ki so zdaj na ogled pri nas in po svetu …

»Morda dve razstavi Klavdija Slubana v Galeriji Fotografija in Narodni galeriji v Ljubljani, pa razstavo Multitaskerji v Mali galeriji Cankarjevega doma. Opozoril pa bi tudi na razstavo in proslavo v Sokolskem domu v Škofji Loki, prirejeni ob 125. obletnici ustanovitve prvega društva domačih ljubiteljskih fotografov. Ustanovljeno je bilo leta 1889 v Ljubljani, a trije ustanovniki so bili po rodu s škofjeloškega konca, tako da smo spet pri Gorenjcih …«