Bučar, mož pokončne drže

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2016 / 19:06

Slabo leto od smrti dr. Franceta Bučarja je pri založbi Mohorjeva iz Celovca izšla knjiga o tem slovenskem državniku in politiku. Napisala jo je televizijska novinarka in avtorica knjig v zbirki Kako so gradili državo dr. Rosvita Pesek. Knjiga je popis njegove življenjske poti, kot so jo beležili arhivi in izpovedali njegovi sopotniki v političnem in siceršnjem življenju.

Dr. France Bučar, gorenjski rojak iz Bohinjske Bistrice, je nedvomno ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve. Avtorica njegove biografije dr. Rosvita Pesek, ki jo je ta teden predstavila v državnem zboru, kjer so se v začetku devetdesetih let zgodila ključna dejanja slovenske države od odločitve za plebiscit do nove slovenske ustave, je dejala, da pisanje ni bilo lahko delo. »Ne zaradi tega, ker je France Bučar živel dolgo življenje in dočakal častitljivih 92 let, pač pa zato, ker so bili izzivi, pred katere je bil postavljen, tako zelo veliki,« je poudarila avtorica.

France Bučar se je šolal v takrat elitnih škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je po lastnih besedah dobil temeljno infrastrukturo za vse življenje. Pri 21 letih je odšel v partizane, po vojni so ga za leto dni zaposlili v Ozni, zaradi česar je bilo pozneje v času samostojne Slovenije nanj s strani političnih nasprotnikov naslovljenih precej grdih očitkov. V svojem dnevniku je zapisal, da je šel moralno čist skozi vso vojsko, a se mu je zastavljalo vprašanje, ali bi moral več vedeti, kot je dejansko vedel, in ali bi moral na temelju tega vedenja morda ravnati drugače. Po odhodu iz Ozne je končal študij prava in je pozneje zaradi dobrih pravniških referenc postal vladni in skupščinski uslužbenec. Leto dni je kot Eisenhowerjev štipendist prebil v ZDA. Zaposlil se je kot profesor na pravi fakulteti, kjer je bil med študenti izvrstno zapisan, na CK-ju pač ne, pravi Rosvita Pesek, kajti za časopisje je pisal kritične članke o takratnem jugoslovanskem sistemu. Leta 1976 je bil umaknjen iz pedagoškega procesa, znašel se je na cesti, za njim je oprezala Udba, kot desidenta so ga imeli nenehno na očeh. Ko je s kritiko takratnega jugoslovanskega sistema nastopil pred evropskimi poslanci v Strasbourgu in si prislužil naziv »narodni izdajalec«, pa si ga vendarle niso upali zapreti, saj so se bali odziva mednarodne javnosti. Ko se je pojavil kot pisec v 57. številki Nove revije, so ga, nekdanjega partizana, jurišnika, borca Kokrškega odreda, iz svojih vrst izključili tudi v zvezi borcev. Bil je persona non grata v vseh institucijah, kamor je segla partijska roka, je dejala Rosvita Pesek. Devetega maja 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za predsednika takratne skupščine, ki je ustvarila zakonodajne podlage za samostojno Slovenijo in ki je po Bučarjevih besedah ob izvolitvi končala državljansko vojno. Na čelu skupščine je ostal do leta 1992, po razkolu Demosa in padcu Peterletove vlade pa je naslednji mandat (do leta 1996) preživel kot poslanec. To je bil, kot je dejal, mandat za gospoda. Pisal je dnevnik in z njemu lastno ostrino opisoval takratni boj za oblast. Rosvita Pesek opisuje njegovo življenje, ki ni bilo enosmerna cesta, njegovo pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije in v osamosvojitvenih procesih. »Delal je veliko in delal je tudi politične napake,« ugotavlja avtorica in kot eno redkih v sicer pravniško briljantno izpeljani osamosvojitvi Slovenije navaja vzpostavitev pravične meje s Hrvaško.

Ob predstavitvi knjige sta o Francetu Bučarju kot politiku in državniku spregovorila dr. Milan Brglez, sedanji predsednik državnega zbora, in Lojze Peterle, premier slovenske vlade v času, ko je skupščino vodil Bučar. O njem sta govorila kot o spoštovanem državniku, domoljubu, Evropejcu, možu premočrtnosti, pokončne drže in velikega civilnega poguma. Navzoči so bili tudi člani Bučarjeve družine (z ženo Ivko sta imela hčer Meto in sinova Janeza in Miho). Sin Janez je Franceta Bučarja označil kot dobrega očeta, strogega predvsem do sebe, zaradi česar si je ustvaril tolikšno avtoriteto. Kot družina so dobro delovali in celo v času očetovega oporečništva niso čutili strahu ali pomanjkanja.