Tatovi mojega življenja (3)
Čez tri mesece so me peljali na kontrolni pregled, povedala sem, kaj se mi dogaja, zdravnik me je s kladivcem udaril po kolenu, da je sunkovito švignilo kvišku, potem pa me je začudeno pogledal in rekel, kaj se grem, saj je z menoj vse v redu. Malo za šalo: še danes, če hočem preveriti svoje počutje, se udarim po kolenu in če noga trzne, vem, da mi ni nič hudega,'' se prvič, odkar kramljava, nasmehne Milica.
Zanimalo me je, ali jo je kdaj pozneje, ko je bila že odrasla, zamikalo, da bi Vladimirja prijavila zaradi pedofilije. Začudeno me je pogledala in odgovorila, da nikoli, kajti še zmeraj misli, da je bil on kljub vsemu edini, ki jo je imel res rad.
Življenje ji ni prizanašalo niti potem, ko je odrasla. Na neki način je v duši še naprej ostajala velik otrok, ki je pri soljudeh iskal tolažbe, dotikov in ljubezni. Zaradi nenehne želje, da bi se objemala in crkljala, kar je tudi pokazala, so se je izogibali.
Moški so prihajali in odhajali. Nekatere je pozabila, drugi so ji pustili ''spominke'': zlomljeno roko, razbito glavo, dva sinova, premaknjena rebra.
''Nekoč, bila sem še zelo mlada, sem živela z nekim možakarjem, ki je bil rejec kanarčkov. Stanoval je v kozolcu, ki ga je obzidal v prijetno bivališče, a kaj, ko je bilo povsod, kamor se je človek obrnil, na tone drekcev, perja in poginulih ptic. Zdelo se mi je, da še kar dobro orjeva, ni bil preveč siten, nasilen pa sploh ne. Takrat sem se ravno odvajala od alkohola, veliko sem kadila in bila totalno brez denarja. Priložnostno, če mi je voda tekla v grlo, sem pomagala v neki vrtnariji, a ne za dolgo, ker sem bila preveč nemirna, da bi zdržala osem ur v službi. On je bil že upokojen, vse dneve je presedel pred kletkami in opazoval svoje ptice. Nekoč je moral na sodnijo, ker so ga lastniki kozolca tožili, da si ga je brez njihove vednosti prisvojil. Ostala sem doma in pazila na perjad. Bilo je zelo soparno, na široko sem odprla okno, da bi prišla do malo zraka. Ne vem, kako, toda ena od kletk se je odprla in kanarček, ki je bil njegov najljubši, je sfrčal na prostost. Mislila sem, da sploh ne bo opazil, da sem namesto njega v kletko vtaknila drugega, meni sta se oba zdela povsem enaka. Prišel je domov, razjarjen, saj mu je sodišče odredilo, da se mora iz kozolca izseliti. Potem pa je opazil še to, da kanarčka ni več. Pobesnel je in zarjovel, zagrabil me je in me dvignil v zrak ter vrgel ob steno. Verjetno sem se udarila ob glavo, kajti izgubila sem zavest in se prebudila šele v bolnišnici. Zvlekel me je k poti, ki je vodila na vas, tam so me našli otroci, ki so šli v šolo. Zdravnik mi je svetoval, naj možakarja tožim, pa kaj bi ga, saj nisem imela ne denarja ne odvetnika. Poslali so me domov, k mami in babici, a ne za dolgo, saj sta me takoj, ko sem lahko stopila na noge, nagnali. Še zmeraj sta bili zaljubljeni v mojega brata, doma je ležal in onidve sta ga pitali in mu nosili k riti, saj je živel na njun račun, za povrh pa ju je še nenehno zafrkaval in maltretiral. Včasih tudi udaril. Potikala sem se malo tu, pa malo tam, še vreme mi je bilo naklonjeno. Zaradi prehlada sem 'fasala'' hud granolom, zobje so mi pričeli izpadati drug za drugim. Imela sem komaj kakšen mesec več kot dvajset let …''
Potem pa ji je, vsaj za nekaj časa, padla sekira v med. Dobila je delo pri komunali. Prvič v življenju je bila tudi zavarovana, dobila je delavsko knjižico. Nekaj časa je že zarana pometala glavni trg in ulice, potem pa je postala blagajničarka v javnem stranišču. A ni bila preveč natančna pri štetju denarja v blagajni, dvakrat ali trikrat so jo opomnili, potem pa se je morala vrniti nazaj k pometanju.
''Kdor tega poklica ni še nikoli opravljal, ne ve, kako strašno znajo biti mimoidoči kruti. Ne le, da te niti ne pogledajo, od tebe se odmaknejo, kot bi bil kužen. Če sem kdaj proti kakšnemu tečnemu otroku zavihtela metlo, me je tisti, ki ga je držal za roko, oblajal kot psa. Moja šefica je bila neka zoprna ženska, nenehno je smrdela po travarici. V kakšne skušnjave so me vonjave zapeljevale, raje ne povem, saj že kar nekaj časa nisem alkohola niti poskusila. Če je le mogla, me je tudi udarila ali pa kako drugače kaznovala. Prav oddahnila sem si, ko so nekoč povedali, da se je obesila. Vse sorte so govorili, zakaj, jaz pa vem, da zato, ker je bila tako hudobna.''
Na cesti je Milica spoznala tudi Jova, v katerega se je zaljubila in skupaj sta - vsaj za Milico - živela neskončno dolgih pet let.
''Živel je v samskem domu, skupaj s svojim stricem in še dvema bratoma. Štirje moški so se stiskali v sobici, ki ni imela več kot petnajst kvadratnih metrov! Nadstropje je imelo eno kopalnico, pa še tam je po navadi tekla le hladna voda. Vseeno pa sva našla trenutke, ko sva bila v tisti sobici sama, bilo nama je zelo lepo, saj sem bila vajena ubogati, to pa je bilo Jovu zelo všeč. Rekel sem, da sem edina Slovenka, ki jo je kdaj srečal, ki ne viha nosu nad moškimi,'' pripoveduje Milica, medtem ko iz papirnate vrečke potegne tanek zlat prstan, ki ji je ostal iz tistih časov.
(Se nadaljuje)