Težave pri učenju niso nujno znak lenobe

Nekateri učenci že v nižjih razredih potrebujejo pomoč pri učenju, a to še ne pomeni, da so leni ali premalo zainteresirani za šolo. Težave z branjem in pisanjem so včasih lahko znak za disleksijo, ki jo ima po ocenah strokovnjakov med pet in deset odstotkov prebivalstva. O tem smo se pogovarjali z mobilnima specialnima pedagoginjama v Osnovni šoli Žirovnica Jernejo Koselj in Matejo Potočnik.

Kako uspešni so v šolah pri prepoznavanju disleksije, kadar pri učencih opazijo učne težave?

Koselj: "Odvisno od šole do šole, ponekod je še vedno tako, kot da bi prvič slišali za disleksijo. Šole zgornje Gorenjske so večinoma dobro pokrite s specialnimi pedagogi, ki sodelujejo pri prepoznavanju učnih težav. Na pojavnost pa so vedno bolj občutljivi tudi učitelji."

Vsako obračanje in izpuščanje črk verjetno še ni disleksija. Kdaj lahko pri otroku posumimo, da ima resne težave?

Koselj: "Posumimo lahko že v predšolskem obdobju. Otrok lahko težje prepoznava ali zaznava rime, si težko zapomni izštevanke, ima težave s prepoznavanjem glasov v besedah, menja besede, ki podobno zvenijo. Ob vstopu v šolo in začetku opismenjevanja pa se lahko pojavljajo težave pri pomnjenju črk in glasov, vezavi glasov v besede, povezovanju zlogov ... Ko to usvojijo, se jim zatika pri branju, berejo počasi, zamenjujejo podobne črke, imajo odpor do branja. Pri pisanju najpogosteje izpuščajo ali menjajo črke, težko si zapomnijo slovnična pravila."

Potočnik: "Veliko ljudi zmotno misli, da imajo učenci z disleksijo znižane intelektualne sposobnosti. Vendar imamo tudi učence, ki so prepoznani kot nadarjeni, pa imajo disleksijo."

Kdaj nastopi trenutek, ko ne gre več za začetniške težave pri branju in pisanju, ampak je treba ukrepati? Kdo to pogosteje opazi, starši ali učitelji?

Potočnik: "Če kljub rednemu sprotnemu delu težave z branjem in pisanjem do tretjega razreda ne izzvenijo, je treba poiskati strokovno pomoč. Lahko jo starši poiščejo že prej, če jih na to ne opozori učitelj. Če intenzivno spremljajo otrokovo šolsko delo, težave zaznajo zgodaj. Večkrat na pojavnost težav opozorijo učitelji. Starši naj se ne bojijo poiskati pomoči pri svetovalni službi ali specialnem pedagogu na šoli. Omenjeni nato bolj natančno opredelijo vrsto in intenzivnost težav, na podlagi česar starše usmerijo naprej – ali na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani ali v dispanzerje za mentalno zdravje v zdravstvenih domovih. Obrnejo se lahko tudi na društvo Bravo, ki nudi pomoč učencem s specifičnimi učnimi težavami. Na Osnovni šoli Žirovnica deluje podružnica društva, ki organizira različna predavanja ali delavnice. Pomembno je namreč, da starši ne odlašajo in si zatiskajo oči, ampak čim prej poiščejo ustrezno pomoč."

Zakaj je disleksijo tako težko prepoznati?

Koselj: "Starši imajo s prepoznavanjem, ali gre za disleksijo, lahko težave, saj niso strokovno podkovani na tem področju, imajo slabši vpogled v šolsko delo. Običajno se jim 'prižge rdeča lučka', ko otrok zamenjuje ali izpušča črke pri branju ali pisanju; to je najbolj očiten znak."

Potočnik: "Učitelj je kljub znanju o disleksiji na začetku lahko v dilemi, saj so težave z branjem in pisanjem lahko povezane z nerednim delom učenca. Redno sodelovanje s starši je zato zelo pomembno."

Kako se za učence z disleksijo prilagodi delo v razredu?

Potočnik: "Izogibamo se glasnega branja pred celim razredom. Pri pisnih gradivih jim prilagodimo velikost in vrsto pisave, uporabimo večji razmik med vrsticami."

Koselj: "Če imajo učenci odločbo o usmeritvi, pomeni, da so njihove težave izrazite. Upravičeni so do dodatne strokovne pomoči ter prilagoditev, ki so opredeljene v individualiziranem programu. Zaradi težav z branjem imajo lahko več časa pri pisnih ocenjevanjih znanja, lahko jim določena navodila prebere učitelj."

Kako pa je na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, je treba pridobiti novo odločbo o usmeritvi?

Koselj: "Če se kaže potreba po nadaljnji strokovni pomoči, se v devetem razredu, pred vstopom v srednjo šolo, poda nova zahteva za usmerjanje. Nekateri učenci pa tega niti ne želijo. Težimo namreč k temu, da bi učence opremili s strategijami, ki bi jim omogočale čim bolj samostojno šolsko delo."