Čipka za pod zob

Povabljena sem v Idrijo na kosilo. A prijateljica Meta me najprej pelje k Škafarju, katerega ime spominja na legendarnega škafarja, ki je v curku studenčnice 1490 odkril samorodno srebrnkasto snov – živo srebro. Poznejši rudnik živega srebra, ki je deloval petsto let, je nato slovel po bogastvu rude kot drugi na svetu, takoj za španskim Almadenom … Pred menoj je okrogla tortica. Krhko, ne presladko dno, na njem borovničev nadev, na vrhu čokoladne ploščice pa čipkast vzorec iz sladkorne niti. V sredi je sladkorna solzica, ki simbolizira kapljico živega srebra in se nato razprede v preplet vilinskih in elegantnih nitk pravljičnega vzorca kot simbol razvijajočega se mesta. Občudujem sladico, ki izdaja slaščičarkin navdih, domiselnost, fantazijo, natančnost in tradicijo. Ko tortico pojem, mi seveda ni dovolj. Če je bil to balzam za jeziček, naj bo paša tudi za oči, pa še daleč ni treba stopiti v največjo in najstarejšo čipkarsko šolo na svetu, ustanovljeno že pred 140 leti. Prislovično lepoto idrijske čipke usvaja 400 otrok in mladih ter 150 odraslih. Pasem oči na tradicionalnih prtičkih, nakitu, kravatah, torbicah, ljubezniva oblikovalka vzorcev za čipko Maja mi pove, da šolsko razstavo čipk obišče na leto vsaj tisoč obiskovalcev. Mojo pozornost pritegne precej velika čipkasta podoba v rdečem. Odprto človeško srce z vsemi dovodnicami in tenko modro veno. Ustvarjalčeva starost: trinajst let! V tem srcu ni nič ranjenega, nič trpečega, morda je to mlado, odprto srce, ki se veseli življenja? Tak vtis dobim … Ko Metina mama postavi na mizo slastni smukavc, zadiši, ona pa pristavi: »V Idriji je bolj enolončnica na žlico, v Cerknem pa mora biti bolj gosto, na vilice … pa tudi kaj mesnatega je lahko zraven.« Če bi hotela označiti smukavc, bi rekla, da je oddaljen bratranec gorenjskega govnača … Za popotnico dobim še recept za zeljševko, drobnjakovo potico. Zelš pravijo v Idriji drobnjaku, nadevi se pa razlikujejo. Doma smo se odločili za slanega.

Zeljševka

Za testo potrebujemo: 500 g moke, pol ostre in pol mehke, 50 ml olja, 1,5 dl mleka, 6 žlic mlačne vode, 1 žličko soli, pol kocke kvasa, 1 žličko sladkorja.

Za nadev potrebujemo: 100 g masla, 2 rumenjaka, velik šop drobnjaka, 2 stebelci mlade čebule, šopek mete.

Iz mlačne vode, mleka, žlice moke, žličke sladkorja in pol kocke kvasa naredimo kvasec. Moko presejemo in vmešamo vanjo sol in olje, nato pa še kvasec. Gnetemo, da dobimo elastično testo. Testo položimo na pekač, prekrit s papirjem za peko. Pečico ogrejemo na 50 stopinj Celzija. Testo pustimo počivati v ogreti pečici, da naraste vsaj še za enkrat. Drobnjak, stebelci čebule in meto drobno narežemo. Segrejemo maslo in vmešamo vanj začimbnice, da ovenejo, in ohladimo. Vzhajano testo še enkrat pregnetemo in razvaljamo sedem milimetrov na debelo ter ga premažemo z nadevom, v katerega smo vtepli dvoje rumenjakov. Zvijemo in damo zeljševko v dobro namaščen, z drobtinami oprašen potičnik, ga pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo, da vzhaja še tri četrt ure. Pečemo 45–50 minut pri 170–180 stopinjah.

Pa dober tek!