Akcija osmih pic

Od semnja sivke in mesteca Valensole, latinska izraza »vallis« in »solis« nam njegovo ime razložita kot dolino sonca, smo se poslovili, ker je začelo rahlo rositi. Zapremo strehe naših spačkov in sledimo dnevnemu cilju, kampu nekje na poti do provansalskih znamenitosti, ki bodo v prihodnjih dneh pritegnile našo pozornost. Do večjih mest, kot sta Avignon s festivalom uprizoritvenih umetnosti in Orange z znamenitim rimskim amfiteatrom ali pa slikovitih mestec, kot sta Gordes s »kamnito vasico« ob njegovem vznožju in Roussillon, kjer so rudniki tako imenovane »okre«, iz katere so izdelovali barvila od ognjeno rdečih prek oranžnih do rumenih odtenkov.

Pri iskanju našega novega šotorišča si pomagamo s sicer nekoliko starejšim, a precej debelim katalogom francoskih kampov. Tam notri ni da ni, vedno znova dokazujeta Aljaž in Darja, ki nas z njegovo pomočjo in asistenco navigacije uspešno vodita od kampa do kampa. Kot že večkrat na tem potovanju spet iščemo pravega oziroma tistega, ki še ni »full«, torej poln. Prvi se nam je zdel malo preveč »k'r neki«, v drugem so zadnjo parcelo zasedli tik pred nami, tretji je bil prava katastrofa, četrti sicer zelo velik, a poln. Prijazna punca na recepciji nam je ponudila seznam še treh kampov v bližini, pravzaprav že v širšem predmestju Avignona. Srečo smo imeli že v prvem. Na travici prostora, kolikor hočemo, sence sicer zgolj za vzorec, a vseeno smo kar zadovoljni. Takrat še nismo vedeli, da bomo v njem ostali naslednje tri dni.

Ker je bila ura že nekoliko pozna, smo se odpravili povečerjat v vas, ki se imenuje Chateauneuf. V Franciji je sicer en kup krajev in še kakšen dvorec s tem imenom. Ime vasi bi lahko prevedli recimo Deveti grad. V vasi sicer ni bilo nobenega gradu niti žive duše v nedeljo zvečer. No, sreča nam je naklonila nekakšno halo-pico - montažno hišico v spodnjem delu vasi. Pred njo je bilo le nekaj mizic, in ko sem simpatičnemu mladeniču, kuharju in natakarju v eni osebi, omenil osem pic, so bili v bliskoviti akciji vsi domačini za eno, mi pa za tremi združenimi mizami. Domačini so bili očitno tudi »ta domači«, saj so nam potem stregli vsaj še trije, od desetletne punce do starejše gospe ... Prav fino smo se najedli in zamudili v kamp, zato smo parkirali kar na parkirišču pred zapornico.