Nenavadna poroka

Ženska iz ozadja, 1. del

Katarina je prijetna, zelo živahna devetdesetletnica. V sebi ima polno energije, rada se smeji, šali in – tako pravi – zlepa ni užaljena ali prizadeta. »Danes so ljudje postali preveč razvajeni in preveč občutljivi. Tudi mogočni. To pa ni dobro. Če bi prišlo v svetu do kakšne resne vojne nevarnosti, bi bili Slovenci prvi, ki bi izkoristili priložnost, in se znebili tistih, ki jih ne maramo,« trdi v svoji gorečnosti, s katero bi še zmeraj spreminjala svet.

Najlepša leta ji je ukradla druga svetovna vojna. V družini, v kateri je odraščala, so imeli srečo. Prvih pet otrok je bilo ženskega spola, najmlajše tri stopničke pa so bili fantje. Oče je bil invalid še iz prve svetovne vojne, tako da so različne vojske, ki so prihajale skozi vas, njihovo domačijo praviloma zaobšle. Pri hiši se je delalo od jutra do večera. Glavno besedo je imela mama, ki je bila zelo sposobna, inteligentna, razgledana ženska. Kot se spominja Katarina, pa se ni nikoli zgodilo, da bi oče ne imel občutka, da je njegova beseda prva in zadnja. Imela sta lep zakon, četudi je, ko sta šla k maši, hodila nekaj korakov za njim. Takšne so bile pač navade v vasi, kjer so živeli, in mama jih ni nikoli kršila. Zmeraj je govorila, da moškemu vzameš čast, če mu ne izkazuješ spoštovanja.

»Poleti smo delali, pozimi pa smo hodili v šolo. Pa ne v tisto pravo, temveč k mami. Učitelju je sem in tja nesla nekaj hrane, zaradi mene tudi denarja, ne vem, zato je nam, otrokom, pogledal skozi prste in nas izpraševal le tisti teden, preden je spisal spričevala. Navdušen je bil nad mojim znanjem, kar je bilo logično, saj je bila mama več kot odlična učiteljica. Imela je sestro, ki je služila v Trstu, in ta nam je ob dnevu mrtvih, ko se je vračala na pokopališče, da počasti spomin svojih staršev, za darilo zmeraj prinašala knjige. Še danes hranim droben zvežčič Gregorčičevih poezij, ki mi jih je podarila za rojstni dan. Vse pesmi znam na pamet! Vse! Znanje mi je šlo najlaže v glavo, zato me je mama želela poslati na gimnazijo. A ji je namero, žal, potem preprečila vojna. Ostala sem doma, a sem z domačim šolanjem nadaljevala, četudi sem že bila stara šestnajst let. Spominjam se večerov, ko smo se sestre stiskale za pečjo, v daljavi se je slišalo streljanje, nas pa je bilo tako strah, da smo trepetale kot šiba na vodi. Mama se nam je smejala in vsakič, ko je prišla mimo, nam je zabičala, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. Trdno je verjela, da je naša usoda že zdavnaj zapisana. Bila je prepričana, da noben človek nima te moči, da bi jo spreminjal. Na te besede sem se pozneje v življenju še velikokrat spomnila,« pripoveduje Katarina.

Vojna se je končala in razen tega, da je strela treščila v kozolec in da je ta potem pogorel, so jo dobro odnesli. Katarina je bila že zaljubljena, žal pa se je fant pridružil svojim staršem, ki so bežali čez mejo, v varnejše življenje. Kasneje, že čez več kot deset let, se ji je enkrat oglasil iz Toronta, a le toliko, da ji je povedal, da se je poročil, da ima že tri otroke in da upa, da se tudi njej ne godi slabo.

»Moja mama je bila zelo realna ženska. Ko je opazila, da zaradi odhoda fanta trpim, me je nerodno objela in mi dejala, da bo tako in tako še vse dobro, češ da sem močna ženska. Drugačna pač ne morem biti, če me je ona vzgojila. Verjela sem ji in takoj sem se počutila bolje. Bilo je enkrat v maju naslednjega leta, ko se je pred našo hišo v poznih večernih urah ustavil avtomobil. Spominjam se, da je ata povsem pobledel in tudi mama se je prijela za prsi. Spogledali smo se, v očeh pa smo lahko drug drugemu brali, da avtomobil pred hišo v tistih časih, ki so postajali vedno bolj nori in nerazumni, ni pomenil nič dobrega. Vstopili so trije moški, eden med njimi je imel v roki puško. Sestre smo sedele za pečjo, jaz sem brala, druge so pletle. Oče je prišlekom ponudil domače žganje, potem pa jih je povabil, naj sedejo za mizo. Glas se mu je tresel, kar pri njem ni bilo v navadi, in tudi nogo je še bolj očitno vlekel za seboj kot druge dni. Preden so obiskovalci povedali svoje, so mojim sestram in bratom, ki so ždeli na peči, ukazali, naj gredo ven. Ker se želijo nekaj pogovoriti. Kmalu so prišli z besedo na dan. Povedali so, da bo postal njihov soborec Ludvik direktor opekarne v vasi in da potrebuje pomoč pri pisanju različnih dokumentov in tudi pri tipkanju. Obiskovalci so menili, da bi bila jaz najboljša za tovrstno delo. Mama mi je na skrivaj rahlo prikimala, zato sem odgovorila, da se bom, če bo treba, priučila tudi tipkanja. Naslednji dan je oče vpregel v voz konja in me odpeljal do tiste delavnice. Tam me je že čakal ta Ludvik. Ne vprašajte, kakšen šok sem doživela, ko so mi povedali, da se bom morala z njim tudi poročiti. Ker le tako bodo lahko prepričani, da ne bom izdajala 'poslovnih skrivnosti'. Pojma nisem imela, o čem govorijo. Kakšne poslovne skrivnosti, se mi je motalo po glavi. S sklonjeno glavo sem čakala, kaj mi bodo še povedali, a to je bilo vse. Ludvik mi je potem, ko sva bila sama, povedal le nekaj stavkov. Dejal je, da ni noben surovež, da me ne bo tepel, da bova imela dovolj jesti, tako da se mi pri njem ne bo slabo godilo. Želela sem ga vprašati, o kakšnih poslovnih skrivnostih smo prej govorili, a si nisem upala.«

Že po dobrem tednu, ko je Katarina hodila v službo, ji je postalo jasno, kakšne bi lahko bile 'skrivnosti'. Ugotovila je, da Ludvik sploh ne zna pisati! Niti brati. Z grožnjami so jo prisilili, da je postala njegova desna roka – zato, da teh direktorjevih pomanjkljivosti ne bi nihče opazil.

»Za tiste čase to, da nekdo ni znal ne brati ne pisati, ni bilo nič takega. Ogromno je bilo staršev, ki so – podobno kot moji – podkupovali učitelja, da je lahko potem otrok ostal doma, za hlapca na kmetiji. Ludvika so že kot otroka, pri šestih letih, poslali za pastirja k stricu. Ker je bilo dela veliko, ni bil le pastir, bil je tudi hlapec. Takšnemu krutemu in nemogočemu življenju je ušel tako, da se je, ko se je začela vojna, pridružil partizanom. Po vojni so tovariši še vedno držali skupaj in tako je naneslo, da mu je pripadala funkcija, ki ji sam ni bil kos. Moram reči, da mi ni bil všeč – ne kot moški ne kot človek. Marsikaj na njem me je odbijalo. Če ne bi bilo vojne, se z moškimi, kot je bil on, ne bi nikoli družila. Bili so iz povsem druge zgodbe, kot sem bila jaz. A so me doma toliko časa pregovarjali, da sem končno pristala. Starši, zlasti oče, so vedeli in slutili stvari, o katerih se meni ni niti sanjalo. Nekateri, ki smo jih tudi mi poznali, so izginjali in nihče ni hotel vedeti, ne kod in ne kam. Vse moraš ubogati, kar ti bodo ukazali, mi je zabičal oče, preden me je pospremil k civilni poroki. O cerkveni ni bilo niti govora. Prvič v življenju me je bilo strah, a kot se je kasneje izkazalo, brez potrebe. Ludvik je bil samo na zunaj takšen, precej ohol, vzvišen, zelo nagle jeze, tudi glasen. Hitro mi je tudi naredil otroka, saj je menil, da me bo s tem še bolj privezal nase.«

(Konec prihodnjič)