Marjeta Adam neprekosljiva

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Žiri / / 13:44

Za vrhunec letošnjih desetih Slovenskih klekljarskih dnevov v Žireh se je v nedeljo odvijalo tudi tekmovanje v klekljanju, na katerem je svoje spretnosti prikazalo petnajst klekljarjev.

Žiri – V preteklih dneh so tanke bele niti v Žireh znova združile klekljarice in klekljarje ter vse, ki imajo radi čipke. Razstave, ki so jih pripravili v Klekljarskem društvu Cvetke, so kot vedno pritegnile množico obiskovalcev, kar petnajst klekljarjev pa se je tudi letos opogumilo za nastop na tekmovanju v klekljanju. A zmago je tako kot že vrsto let zapored tudi tokrat odnesla Marjeta Adam iz Logatca, za katero pa vselej s ponosom poudarijo, da njene korenine izhajajo iz Žirov.

Med moškimi se je tudi letos za tekmovanje opogumil le Jože Stanonik, ki je priznal, da se je tokrat še posebno zavzeto pripravljal na tekmovanje. Vso zimo je namreč pridno vadil klekljanje rogljičkov in njegov trud je bil tokrat tudi poplačan, saj je osvojil tretje mesto. Tekmovalci so se morali izkazati ne samo s hitrostjo pri klekljanju, ampak tudi spretnostjo in natančnostjo. Ni bilo namreč pomembno samo, koliko čipke so naklekljali v pol ure, ampak je komisija, ki so jo sestavljale Milena Kalan, Marja Istenič in Andreja Jemc, ocenila tudi njihov videz. »Vsi tekmovalci so imeli enak vzorec oziroma 'mušter' in sedem klekljev,« je razložila podpredsednica društva Cvetke Mojca Albreht in dodala, da je bil letos poudarek na širokem risu in rogljičkih.

Na tekmovanju je sodelovala tudi Anica Jankovec, ki se je klekljati naučila v petem razredu osnovne šole. Skupaj s sestrama je namreč klekljala za dodaten zaslužek, ki ga je včasih prinašala ta dejavnost. Potem ko se je zaposlila, je klekljanje opustila, kleklje pa je znova vzela v roke šele po upokojitvi. »Od takrat pa klekljam vsak dan, pozimi in poleti. Še ko grem k sinu v Goriška brda, vzamem punkelj s seboj. Tudi če ves dan preživim v vinogradu, zvečer še klekljam.« Tudi Marinka Albreht iz Žirov je priznala, da je kot otrok klekljala predvsem za zaslužek, od upokojitvi pred skoraj dvajsetimi leti pa to počne le še iz veselja in za dušo. »Klekljam, dokler me ne začne boleti hrbtenica,« se posmeje in doda, da ji izziv predstavljajo predvsem zahtevnejše čipke.

Da ima klekljanje še lepo prihodnost, pa dokazuje tudi izjemen odziv na natečaj, ki so ga razpisali za letošnje klekljarske dneve. Po besedah Mojce Albreht je na natečaj prispelo skoraj štirideset izdelkov in še komisija je bila prijetno presenečena, da je lahko nastalo toliko različnih čipk na enak 'mušter'.