Odpuščanje med nami

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 29. julij 2016 / 10:29

Neodpuščanja med ljudmi je veliko – med sosedi se zamere vlečejo iz generacije v generacijo (zaradi krivice, ki jo je storil npr. moj stari oče), slaba dejanja nadrejenih in njihova poniževanja v službi odrinemo na stran, ker potrebujemo službo za preživetje, pogosto v borbi za dobro službo prizadenemo veliko sodelavcev (nato zamenjamo službo, kot da se ni nič zgodilo), med sorodniki je ogromno zamer, celo v cerkvenih občestvih se dogajajo krivice (in o tem ne govorimo) … Najhuje pa nas prizadenejo krivice, ki jih doživimo ob ljudeh, ki so nam najbližji in ki jih imamo radi, ali ob ljudeh, ki smo se jim zaupali, pa so nas na neki način izigrali – največkrat je to zakonski partner, otroci, dobri sodelavci … Čudno zveni, skoraj neverjetno in nelogično, vendar oni nimajo moči, da nas prizadenejo. Ljudi, ki so nam povzročili krivico, nič ne opravičuje, da delajo nekaj slabega. Samo oni so za to odgovorni. Razumsko bomo sprejeli, da so naredili neko slabo dejanje. Vendar če mi sprejmemo pot zamere, sovraštva, maščevanja in jeze, na dolgi rok najbolj škodujemo sebi. Zato je tako zelo pomembno, da se odločimo za pot pripravljenosti za odpuščanje in da se soočimo z lastno bolečino, ki so jo spodbudili drugi. Odpuščanje še ne pomeni opravičevanja, niti še ne pomeni sprave.

V zakonskem odnosu je odpuščanje ena od zelo pomembnih veščin, ki naj ga osvojita zakonca. Več kot je odpuščanja, več je hvaležnosti in večje je zakonsko zadovoljstvo. Preprosto splača se potruditi, da začnemo odpuščati. Najprej si priznajva krivico, ki sva si jo storila: me ne upoštevaš in me ne spoštuješ, kljub trudu za družino in za naju, trudim se, ti pa me spet kritiziraš, nisi izpolnil obljub, izdal si me, okoli govoriš stvari, ki so samo najine … To so krivice, ki se nam dogajajo. In dopustiva drug drugemu, da izžalujeva, česar nimava in česar nama ob zakoncu ni uspelo doseči. Še bolj ključno pa je, da si upava priznati, da je pod jezo, zamero, maščevanjem … ob krivicah prisotno še veliko drugega. Vsa ta čustva, ki se nam ob krivici pojavijo najprej, so le ščit, so le obrambni mehanizmi pred razbolelo notranjostjo. Priznajmo si, kako zelo se počutimo neslišane, nevredne, zaničevane, neupoštevane, in na glas povejmo, da nas to zelo boli. Podoživetje teh bolečin nam bo odprlo pot odpuščanja. Mi kot žrtve se bomo začeli s tem osvobajati. Ko odpustim, me ne vleče več v boleče spomine in postajam bolj svoboden. Nato lahko spet začnemo graditi zaupanje in graditi povezavo. Lahko razvijemo celo usmiljenje do nekoga, ki nam je storil krivico.

Odpuščanje je dar, ki si ga lahko začneva podarjati drug drugemu. To bo lažje, ko bova v odnosu dala prednost nama kot celoti, in ne sebi kot posamezniku.