Srečanje Belajčevih in njihova teta Mici

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / torek, 26. julij 2016 / 15:22

Pod toplarjem pri Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini se je v nedeljo zbrala rodbina Belajčevih. Srečanja se je udeležilo kar lepo število povabljenih, prišla pa je tudi triinosemdesetletna Marija Gomboc, po domače Mici, ki sicer živi v Avstraliji.

Visoko – Rodbina Stržinar, kjer se je doma reklo Pr' Belajc', izhaja s Hlavčih Njiv nad Gorenjo vasjo. Doma je bilo deset otrok – šest deklet in štirje fantje. Živih je še osem, med njimi Marija Gomboc oziroma Mici, najstarejša, ki šteje 83 let. Pokojna pa sta dva brata.

Marija živi v Avstraliji, drugi na Gorenjskem – na Hlavčih Njivah, Hotavljah, v Škofji Loki, Bitnjah, na Golniku. Rodbina je velika, a tako množično srečanje so organizirali prvič, nam je razložila Romana Družinec. Enkrat naj bi se pred mnogimi leti že dobili, a takrat v precej manjšem številu. Od 153 živečih članov jih je prišlo 118 in ob živi glasbi, zgodbah, pijači in jedači so se družili vse do večernih ur.

Kot smo že omenili, je bila prisotna tudi teta – kot jo kličejo mlajše generacije – Marija ali kar Mici iz Avstralije. Tja se je odpravila pri 23 letih s takrat še fantom, kasneje soprogom. Mici ni bila najbolj navdušena nad tem, da bi odšla, to je bila njegova želja. Najprej je razmišljal o Kanadi, a ker je tam mrzlo, je padla odločitev za Avstralijo. In Mici je šla z njim. Svojega žal že pokojnega soproga Franca, sicer Prekmurca, je spoznala na Bledu – v tovarni Lip Bled, kjer je delala.

Njuno popotovanje v Avstralijo se je začelo z Avstrijo, kjer sta se poročila; po dolgem čakanju na papirje nadaljevala pot v Italijo do Neaplja in se tam vkrcala na ladjo. Pot je po morju trajala šest tednov in Mici je že od prvega dne mučila morska bolezen. »Ko sem v Melbournu stopila na trda tla, sem si rekla, da z ladjo ne grem nikamor več, pa tudi če Slovenije nikoli več ne vidim.«

Danes živi v predmestju Sydneyja, lahko bi rekli sredi pravega sosedskega 'talilnega lonca', saj so njeni sosedje Filipinci, Fidžijci, Hrvatje, Arabci. In prav z vsemi se dobro razume.

V zakonu s Francem sta se jima rodila hči in sin, Erika in Zlatko, tako da ima Mici tudi pet vnukov. »Same fante,« pove z nasmehom. Najprej je bila zaposlena v proizvodnji gumijastih rokavic, kasneje pa flourescentih svetil. Upokojena je od svojega šestdesetega leta. Uživa, vrtnari, se sprehaja. »Dan ima hitro premalo ur,« smeje doda. Kljub temu da dobi na dva tedna po 834 avstralskih dolarjev pokojnine in to morda zveni veliko, življenje v Avstraliji ni ravno poceni.

Domotožja ni imela nikoli, medtem ko ga je Franc imel. Tokrat je na obisku v Sloveniji petič, ostala pa bo šest tednov. Kadar se vrača v Slovenijo, se najbolj veseli, da bo videla domače obraze, čeprav z leti ugotavlja, da je med njimi vsakič kakšen nov. Še vedno dobro govori slovensko oziroma poljansko, vmes malce na fanta, ker pa mladina zna tudi angleško, se lahko pomenijo tudi v angleščini.

Tokratno srečanje je bilo za Mici pravo presenečenje, tako da si bo letošnji obisk zagotovo zapomnila tudi po njem.