Kaj ostane?

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 21. julij 2016 / 11:13

Danes zelo priljubljena aktivnost za otroke in mladino je oratorij. Na Slovenskem se pojavijo ponovno po letu 1988. Ideja izhaja iz 16. st., prenovil in v današnjo obliko pa jo je pripravil Janez Bosko. V času najhujše industrializacije ga je pretresla usoda socialno ogrožene mladine v Torinu. Odločil se je »spremeniti svet na bolje«. Danes je na Slovenskem več kot 300 oratorijev pod enotnim vodstvom, sloganom in mentorstvom selezijancev.

Pri nas smo z oratorijem ravno zaključilli. Udeležilo se ga je 109 otrok in okrog 40 animatorjev. Priprave na oratorij se začnejo že zgodaj spomladi, ko se animatorji zbirajo in pregledujejo navodila, igro in vse drugo, potrebno za enotedensko druženje. Dan se začne z zbiranjem otrok. Sledi dvig zastave s himno, potem pa igra. Letošnja tema je bil Ostržek. Vsak dan v igri je imel vzgojno sporočilo, ki ga starejši dobro poznate, mladim pa ni samo po sebi umevno (brez dela ni jela, kdor ne uboga, ga tepe nadloga, laž ima kratke noge in dolg nos, kdor se uči, bogastvo gradi …). Mladi so se na katehezah pogovarjali o teh vrednotah. Potem sledijo ustvarjalne delavnice in velike igre, kjer se krepita solidarnost in spretnost. En dan je izlet v neznano, vsak dan se zaključi z mašo in himno. Po koncu se sprašujem, kakšen je učinek oratorija za mlade. Recimo, da 20 odstotkov udeležencev oratorija in animatorjev zahaja v cerkev tudi po končanem »veselem tednu«. Drugim je to poletno varstvo in zabava. Morda bodo odnesli kakšno sveto resnico tudi naprej ali jim bo ostala v spominu. Cena za otroka udeleženca je bila 28 evrov za cel teden (od 9. do 16. ure cena vključuje dve malici in kosilo, majico, izlet z avtobusom, izvedbo delavnic). Nizka cena pomeni prostovoljno delo tudi odraslih, da skuhajo in pripravijo obroke. Mlajšim staršem se zdi samo po sebi umevno, da nekdo pač to dela, vendar oni ne bi.

Sprašujem se, kdo ima od tega največ. Mlajši otroci udeleženci ali animatorji? Eva je na prvi dan oratorija ob dveh popoldne izjavila, komaj čakam, še dve uri in oratorij se bo začel. Vsak dan so se zadovoljni vračali in doma pripovedovali, da jih ni bilo moč ustaviti. Animatorji so ta teden odhajali na srečanja ob 8. uri zjutraj, domov so prihajali ob 22. ali 23. uri. Ob koncu so hripavi, navdušeni, od športnih iger celo malo poškodovani, vsekakor pa zadovoljni, veseli, sijoči. Ko sem spraševala Meto, kaj ji je najbolj všeč, pravi, skrbimo za mlajše, zabavamo se, igramo odbojko in namizni tenis. Ni povedala, da so se pogovarjali tudi o vsesplošnih resnicah, da so oblikovali maše po svoje, pa vendar se jih je tudi to prijelo. To je tista nevidna, neprisiljena sila, ki pusti svojo sled. In za čuda se nam staršem za to ni treba prav dosti truditi. No, z zgledom to počnemo ves čas.