Začarala jo je črna celina

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / petek, 15. julij 2016 / 17:05

V Bralnici na vrtu Sokolskega doma je ta teden z Marinkino knjižnico gostovala pisateljica Sonja Porle, ki je knjigi Črni angel, varuh moj in Barva sladke čokolade posvetila Afriki.

Škofja Loka – V Afriko, ki jo je zanimala že od otroštva, je prvič odšla kot 23-letno dekle, tam je več let tudi živela in se, začarana od črne celine, tja ves čas vračala. »Ko človek enkrat obišče Afriko, je nikoli več ne zapusti,« je povedala pisateljica in etnologinja. V otroštvu je poslušala radijsko oddajo Kje so naše ladje in ob naštevanju pristanišč so ji najlepše zvenela afriška imena. Lepo ji je zvenela tudi afriška glasba. V zaboju knjig, ki jih je po svoji smrti, ko je imela samo enajst let, zapustil oče, je bila tudi ena o Etiopiji, podobe v njej pa naravnost pravljične. In še eno epizodo iz otroštva v domačem Preboldu omeni pisateljica, ki je utrdila njeno navdušenje za Afriko: pri Kladivarju v Celju je trenirala atletiko in na enem od mednarodnih tekmovanj so gostili vrhunskega atleta iz Kenije. Nadvse počaščena je bila, ko je prav njo izbral, da mu je iz trgovine prinesla baterije.

Marija Draškovič, vodja Marinkine knjižnice, ki je vodila pogovor z gostjo, jo je vprašala tudi o zbirki afriških igrač iz recikliranega materiala. To je Porletova pod imenom Srečna Afrika prikazala že na več razstavah tudi v Sloveniji in tudi v Bralnici jo je spremljalo nekaj primerkov. Kako je prišla do igrač, ki jih afriški otroci izdelujejo iz odpadnih materialov?

Prvo ji je podaril deček Abraham, za kar mu je dala nekaj daril in tudi denarja, že naslednji dan se je na njenem pragu pojavila četa otrok, ki so želeli trgovati s svojimi izdelki. »Razstavo sem poimenoval Srečna Afrika v prepričanju, da je vsako otroštvo srečno. Afriški otroci se s temi igračami igrajo in igrajo se tudi, ko jih izdelujejo,« je dejala Sonja Porle. Ko piše, je zelo samokritična in zlepa ni zadovoljna z napisanim. O potopisih nima dobrega mnenja, češ da so dolgočasni, vredni so le tisti, ki s pisanjem ustvarjajo zrcalno podobo sveta. Rada bere tiste, ki jih napišejo pisatelji, saj ti povedo tudi zgodbo. Temu je sledila, ko je bila naprošena, da tudi sama napiše potopis. Zavila ga je v zgodbo, vsako poglavje pa oblikovala tako, da vsebuje tri komponente: odhod, potovanje in vrnitev.

Sonja Porle sedaj živi v Škofji Loki. Pravi, da je prišla zaradi črnega kralja, ki ga ima mesto v svojem grbu. Ne pristaja na to, da gre za zamorca s krono. »Vprašajte otroka ali tujca, kaj vidi v grbu. Odgovoril bo, da kralja, le Škofjeločani v njem vidite zamorca s krono,« pravi sogovornica, ki tudi ne pristaja na poimenovanje zamorec. Prvotni pomen, da gre za nekoga, ki je »za morjem«, se je namreč spremenil in je za ljudi črne polti danes žaljiv. Ne verjame pa niti legendi o črnem služabniku, ki je rešil svojega gospodarja pred medvedom, pač pa bi bil kralj v grbu lahko resnična zgodovinska osebnost. O Ločanih pa meni, da so zahtevni in ni lahko zadostiti njihovim pričakovanjem. Omenila je tudi pisatelja Blaža Ogorevca, ki po njenem mnenju piše odlične potopisne zgodbe.