Meje in mejaši

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 14. avgust 2012 / 06:00

Vsakič, ko se konča tako ogromen športni dogodek, kot so olimpijske igre, se postavi vprašanje: Kje so meje športnih dosežkov in uspehov? Vprašanje je oguljeno in nerodno približno tako kot tisto, ko vprašamo športnika, kakšni so njegovi občutki ob uspehu ali neuspehu. Kaj se lahko odgovori? Glede mej ne moremo točno odgovoriti, ker nihče ne more videti v prihodnost. Torej lahko le ugibamo. Glede občutkov pa vemo, kako je: če tekmovalec zmaga, so fenomenalni, če izgubi, pa so katastrofalni. Pa vendar: spet so izjeme. Michael Phelps, plavalec, ki ima v svoji vitrini 22 olimpijskih kolajn, od tega kar 18 zlatih, je izjavil, da so njegovi občutki ob pogledu na vse medalje čisto običajni, pravzaprav vsakič, ko jih pogleda - ne pogleda jih skoraj nikoli - ima občutek, da je čisto normalno, da so v njegovi lasti. Izgubil je občutek za vrednost zlate olimpijske medalje. Urška Žolnir ima samo eno zlato olimpijsko kolajno in ima verjetno občutek, da ji ves svet leži na dlani. Meje? Strokovnjaki pravijo, da je Phelpsa nemogoče dohiteti, da bo on za vedno na vrhu po številu osvojenih medalj na olimpijskih igrah. Deloma se strinjam z njimi, deloma pa ne, ker če gre verjeti tistim, ki še ne vidijo končnih mej športnih dosežkov, bomo že v bližnji prihodnosti videli spet kakega športnika ali športnico, ki bo močno presegel mogoče oz. dosegel »nemogoče«.

Olimpijska medalja spremeni športnikovo življenje veliko bolj kot vse druge medalje. Ko sem se pozanimal, kako zelo ga spremenijo, so mi nekateri dobitniki odgovorili, da zelo, kar so tudi pričakovali. Od medalje nimajo samo osebnega zadovoljstva, temveč imajo tudi spremenjen položaj v družbi. Od trenutka, ko jo dobijo okoli vratu, niso več tisto, kar so bili. Razumljivo. Finančno si opomorejo zgolj za nekaj mesecev, še daleč ne, da bi bili preskrbljeni do konca življenja in naprej. Razumljivo. Pa vendar je več kot denar pomembno to, da se športniku ob osvojeni olimpijski medalji življenje spremeni na bolje, ne samo finančno, ampak na vse druge možne načine, ki jih pravzaprav sami niti ne opazijo. Na primer: dobijo boljše razmere za svoje delo. Dobijo boljše razmere za delo po športni karieri, dobijo nekatere privilegije, ki jih kot »navadni« Zemljani pač ne bi imeli. Dovolj ugodnosti, da bi si vsi, prav vsi morali priznati, da ni vse v denarju, da je nekaj tudi v uspehu, ki so ga dosegli. In na koncu vesele zgodbe pride lahko tudi žalosten zaključek. Poleg dobitnikov medalj, ki dosegajo in premikajo meje, so tudi taki, ki jim to za las ni uspelo. Recimo tisti, ki so dosegli »samo« četrto, peto, sedmo, enajsto … mesto na olimpijskih igrah. Bili so tako blizu, pa nimajo nič od tega, razen osebnega razočaranja. Opa, ni nujno … lahko so povsem zadovoljni ali celo navdušeni nad recimo enajstim mestom, ker vedo, da je to fantastičen uspeh. Na žalost pa se tega ne zavedamo vsi, in to ni prav. Prav vsak olimpijec, ne samo olimpioniki in drugi dobitniki kolajn, bi moral že s samim nastopom na tako pomembni (komercialno) športni prireditvi zaslužiti za celo življenje … Denar ali pa vse druge »nevidne« ugodnosti ali pa oboje. Zakaj? Zato, ker so olimpijske igre zadnja meja, ki jo športnik lahko doseže, torej diploma z najvišjim univerzitetnim nazivom.