Kako je postala očetova last

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. julij 2016 / 21:18

Potovanje do cilja, 1. del

Azrine težave so se začele že ob njenem rojstvu. Ko je prijokala na svet, je bila njena mama stara skoraj 46 let, očetu pa je bilo petnajst let več. Po vasi se je hvalil, da je 'naredil' tri sinove za druge, zadnjo, hčerko, pa je naredil zase. Da bo skrbela za starše, ko se bosta postarala. Azrini bratje so imeli otroke, ki so bili starejši od nje, zaradi rojstva sestrice pa jih je bilo le sram, saj se jima je zdelo, da je skrajno nespodobno, da se starša še zmeraj ukvarjata s 'takšnimi rečmi'.

»Ko sem le malo odrasla, so mi začeli domači vtepati v glavo, da bom nekoč, ko bo prišel čas, negovalka, služkinja, deklica za vse pri hiši. Predstavljate si, kako naporno je bilo to poslušati, saj sem bila radoživo, zelo vedoželjno dekletce! Bratje so s težavo prilezli skozi osnovno šolo, jaz pa sem blestela pri vseh predmetih. Mislila sem, da me bodo zato doma pohvalili, a se kaj podobnega ni nikoli zgodilo. Če me je mama zalotila, da berem, mi je izpulila knjigo iz rok in jo vrgla v peč z besedami, da me knjige samo kvarijo. Oče je potem šel sam v knjižnico in se z ne vem kakšnimi izgovori opravičil ter hkrati plačal odškodnino za knjige. Obenem pa je knjižničarkam zabičal, naj me napodijo, če se še kdaj prikažem v njihovih prostorih. Na srečo smo lahko naredile kompromis: po tistem sem knjige prebirala v knjižnici, pa je bil volk sit, koza pa cela. Doma sem morala veliko delati. Kadar sem se upirala, mi je mama zagrozila, da bo poklicala očeta. Z njim ni bilo dobro češenj zobati. Starejši ko je postajal, bolj je bil nasilen. Pogosto je pretepal tudi mamo, in to za nepomembne stvari. Njegov najljubši stavek, ki mi ga je namenjal, je bil: 'Jaz sem te naredil, jaz te bom tudi ubil, če bo treba.' Tisti, ki so ga bolje poznali še iz njegovega domačega kraja, so me svarili, da se ne šali. Da je bil tudi njegov oče zelo enak, pa se v tisti hiši marsikaj ni dobro končalo. Skratka, osem let sem bila v šoli odlična – in kaj se je zgodilo potem? Morala sem ostati doma. Noben jok ni pomagal. Oče me je vsak dan že zarana natepel, če je slučajno opazil, da razmišljam o pregrešnih stvareh. To je pomenilo, če se mi po glavi motajo misli o tem, kako bom pobegnila ter se vpisala na kakšno srednjo šolo. A toliko sem pa bila pametna, da sem vedela, da bi to bilo nemogoče. Bila sem še otrok, starši so nad menoj imeli vso pravico. Minilo je leto, dve, moje veselje nad življenjem pa se je začelo počasi utapljati v vsakodnevnem nasilju, kričanju, delu in preštevilnih obveznostih. Bratove žene so k nam nosile perilo, da sem ga likala. Ker je bilo nečakov kot listja in trave, se mi je zaradi neštetih ur, ki sem jih preživela ob likalniku, pošteno mešalo. Spominjam se, da so nekoč po televiziji prenašali tekmovanje za miss sveta. Ko sem zagledala zmagovalko, sem nepremišljeno zinila, da tako lepa, kot je ona, sem pa tudi jaz. Oče je vstal in me pretepel kot žival zaradi umazanih besed. Televizijo pa mi je bilo potem prepovedano gledati,« razgrinja pred menoj svojo malce nenavadno zgodbo Azra.

Ko je bila stara dvajset let, jih je oče štel že osemdeset. Postajal je zelo senilen. Le tega ni nikoli pozabil, da je Azro zaplodil zato, da bo njegova služkinja, tudi sužnja, če hočete, ko bo ostarel. Pogosto se je dogajalo, da je mislil, da je Azra njegova žena. Začel se je motoviliti okoli nje in zvečer, ko je bilo treba iti spat, je bilo lahko zelo hudo, ker jo je poskušal na silo zvleči k sebi v posteljo. Na srečo se mu je takrat postavila po robu vsaj žena, Azrina mama.

»Zahteval je, da ga umivam, oblačim, včasih je pri teh opravilih iz sobe nagnal celo mamo. Bil je ogaben starec. V meni je že zdavnaj umrla sleherna ljubezen do njega. Ugašala so tudi čustva, ki sem jih še zmeraj, kljub vsemu hudemu, gojila do mame. Po eni strani sem se zavedala, da so jo že od malega učili, da je mož njen gospodar, da mu mora biti pokorna, po drugi strani pa je imela nešteto priložnosti, da bi se mu uprla in zaživela človeka vredno življenje. Nevzdržno je postalo, ko je zbolela. Rak je razžiral njeno telo, da je vedno bolj hujšala. Oče ji ni dovolil, da bi šla k zdravniku. Mogoče se je bal slišati resnico, kdo ve? Nazadnje so prišli bratje in jo odpeljali. Četudi je bilo že prepozno za različne terapije, je še vseeno živela več kot dve leti. Ne morem povedati, kako je trpela! Noč in dan sem bila ob njej, ji pomagala in jo negovala. V tistih trenutkih sem se tudi sama dokopala do spoznanja, da je imel oče morda prav, ker me je obdržal doma. Če me ne bi bilo, kdo bi negoval mamo? Kadar sva bili sami, me je prosila odpuščanja za vse grde reči, za katere je bila prepričana, da mi jih je storila. Veliko sva jokali. Zaradi nje sem se sama sebi še bolj smilila, kot sem se že prej. Umrla je malo pred mojim štiriindvajsetim rojstnim dnem. V času njene bolezni sem jo ponovno vzljubila, zato nisem izgubila le mame, izgubila sem tudi prijateljico. Kadar sem bila pri njej, mi je dovolila, da sem s seboj prinašala knjige in brala. S tem me je neizmerno osrečila! Ko sva z očetom ostala sama, mi ni bilo lahko. V svojih bolnih možganih si je predstavljal, da mu bom poslej nadomestila ženo! O tej sprevrženi ideji se je nekoč hotel pogovoriti tudi z mlajšim bratom, ki pa je bil veliko bolj razgledan kot starejši. Naredil je vse, da se to ni zgodilo. Očetu je zagrozil, da ga bo dal v dom, če ne bo prišel k pameti. A je bil oče bolj pretkan, kot smo si mislili. Naredil se je neumnega in brata obtožil, da si je vse izmislil. A se brat ni dal kar tako pretentati! Zavaroval me je po svoje. Ukazal je hčerki, moji nečakinji, da se je preselila k meni in me varovala. To je očeta spravilo ob živce, besnel je po hiši in zmerjal sina, več kot toliko si pa ni upal. Meni se je pošteno oddahnilo. Počutila sem se varno, prvič sem lahko počela, kar me je bila volja. Mama mi je na skrivaj zapustila nekaj denarja. Prve stvari, ki sem si jih kupila, je bilo nekaj spodnjega perila, radio in televizija. Do moje sobe so vodile stopnice, po katerih se oče ni mogel več vzpenjati. S kakšno strastjo sem buljila v ekran! Ko se je začela vrteti Esmeralda, sem jo gledala z vsemi ponovitvami vred! Zdelo se mi je, da obe doživljava zelo podobno usodo. Ker je oče večino dneva prespal, sem kar naenkrat imela veliko svobode. Seveda, likanje in pospravljanje, tudi šivanje je še ostalo med mojimi vsakodnevnimi dolžnostmi. A ker sem bila navajena zgodnjega vstajanja in trdega, zelo garaškega dela, sem te 'malenkosti' opravila z levo roko. Nekoč sem namignila bratu, da bi lahko šla v službo tako kot njegova žena. Skoraj ga je kap ob mojih besedah. Ker sem se bala, da bi me zatožil starejšemu bratu, ki je bil po značaju podoben očetu, sem umolknila in se obnašala, kot da sem nekaj zinila, ne da bi kaj razmišljala. V dopoldanskem času, ko so bili bratje v službi, oče pa je spal, sem lahko smuknila na svobodo. Pogosto sem zavila v knjižnico. Tam je delala neka mlada ženska, Živa po imenu. Spoprijateljili sva se in ko sem ji v skopih besedah nekoč omenila, da sem bila odličnjakinja, mi je obljubila, da bo zame doma poiskala knjige iz gimnazijskih časov. Ne vem, ali me je že kdaj kaj bolj osrečilo kot njene besede!«

(Nadaljevanje prihodnjič)