Premalo denarja za vodotoke

Za urejanje vodotokov na Gorenjskem je država letos namenila slabega pol milijona evrov, polovico manj kot v preteklih letih, medtem pa se stanje vodotokov drastično poslabšuje.

Kranj – Vodnogospodarsko podjetje Kranj (VGP) kot državni koncesionar letos za urejanje vodotokov, hudournikov in stoječih voda na območju zgornje Save razpolaga samo z dobrimi 484 tisoč evri, kar po besedah njihovega vodje operative Jošta Sodnika ne zadošča niti za najnujnejša dela na območju Gorenjske. »Za opisano območje so tako nizka sredstva v nasprotju z vsemi stališči stroke,« opozarja.

Izvedli le najnujnejša dela

Po nekaterih ocenah bi za normalno vzdrževanje vodne infrastrukture po vsej državi potrebovali 25 do 30 milijonov evrov na leto, tudi ministrstvo za okolje in prostor je potrdilo letni plan del v višini 25 milijonov evrov, a država je v preteklih letih za urejanje vodotokov vseeno namenjala v povprečju zgolj med 8 in 9 milijoni evrov. Od tega za vzdrževanje vodotokov na Gorenjskem pripada 12 odstotkov, torej približno milijon na letni ravni. Letošnjega slabega pol milijona evrov torej predstavlja samo polovico sredstev, ki jih je koncesionar VGP Kranj v preteklosti prejemal za vzdrževanje vodotokov. Če pa upoštevamo še vsa pretekla sanacijska dela po številnih poplavah od leta 2007 naprej, ki so se izvajala kot vzdrževalna dela v javno korist, pa je letos zagotovljenih samo 19 odstotkov sredstev, ugotavlja Sodnik. »Zaradi nespametne politike na področju upravljanja z vodami in vzdrževanjem, so sanacijska dela po poplavah predstavljala neke vrste kompenzacijo za premajhen obseg vzdrževanja v preteklih dveh desetletjih. Poleg tega je tak način dela povsem skregan z načelom, da je preventiva pomembnejša kot kurativa,« poudarja.

Glede na razpoložljiva sredstva je tako VGP Kranj letos izvedel le obnovo obrežnih bregov in pragov v Hrastnici, sanacijo razbremenilnega objekta v Osojnici, interventno sanacijo zidu in pragu v Bohinjski Bistrici in sanacijo zidu na Trnjah v Železnikih. Načrtujejo še interventno vzpostavitev pretočnosti pod jezom Alples na Selški Sori v Železnikih ter čiščenje zaplavne pregrade na Beli in pretočnega profila v Zmincu. Vsi ti ukrepi so manjšega obsega in predstavljajo samo najnujnejša dela, razlaga Sodnik.

Problem pri vzdrževanju vodne infrastrukture je po Sodnikovih besedah že v tem, da pristojne službe sploh ne vedo, koliko objektov vodne infrastrukture je v Sloveniji. »Edina strokovno utemeljena podlaga za določanje višine sredstev bi morala biti vrednost teh objektov. Tako pa je zadnji uradni popis vodne infrastrukture pokazal, da imamo v Sloveniji 157 hudourniških pregrad, po naših evidencah pa jih imamo samo na območju zgornje Save preko 250,« pravi.

Pomanjkanje sredstev za redno vzdrževanje se seveda pozna na zelo slabem stanju vodotokov, tako na Gorenjskem kot drugje. »Mnogi objekti so na meji porušitve in taki dogodki bi imeli zelo negativne posledice tako za poplavno varnost in z njo povezano varnost ljudi kot tudi na sam vodni režim vodotokov, ki je pomemben z več vidikov. Brežine vodotokov so zanemarjene in prekomerno zaraščene, zaplavne pregrade na hudournikih so zapolnjene in ne opravljajo več svoje primarne funkcije,« opisuje sogovornik.

Sanacija po poplavah niti na polovici

Poseben problem predstavljajo odseki, ki so jih med letoma 2007 in 2014 prizadele poplave, saj se na njih sanacijska dela nikjer še niso v celoti izvedla oziroma končala. Po Sodnikovih besedah so namreč doslej na posameznih odsekih izvedli le od 10 do 50 odstotkov sanacijskih programov, obenem pa je bilo realiziranih tudi občutno premalo preventivnih ukrepov, ponekod praktično nič. Tako se seznami odsekov, kjer so potrebni sanacijski ukrepi, vsako leto daljšajo, namesto da bi se krajšali. »Letno so vzdrževalni ukrepi realizirani na povprečno 15 do 30 odsekih, pojavi pa se več deset novih problematičnih odsekov ali točk, v primeru hujših poplav pa tudi 100 in več. Preventivni ukrepi, ki so predvideni v idejnih zasnovah, izdelanih za posamezna povodja, so realizirani zelo redko, večinoma kot dopolnitve ali rekonstrukcije v sklopu sanacijskih ukrepov po poplavah,« je kritičen Sodnik, ki navaja, da je stanje najslabše v nekaterih delih povodja Poljanske Sore in Save Dolinke ter v povodjih nekaterih pritokov Sore; Selške Sore, Tržiške Bistrice in Save. »Nujno bi bilo dokončati sanacijske programe, očistiti zaplavne pregrade in nadaljevati z vzdrževanjem ostalih objektov in brežin,« dodaja. Ker država za vodotoke namenja premalo sredstev, je marsikatera občina prisiljena, da sama poskrbi za najbolj kritične odseke vodotokov na svojem območju.

Sanacijski programi se ukinjajo

Po zadnjih poplavah oktobra 2014 je VGP Kranj izvedel sanacijske ukrepe na nekaterih kritičnih odsekih pritokov Poljanske Sore in Sore, zlasti tam, kjer so bile ogrožene ceste, naselja in vodovodi. »Po oceni je bilo izvedenih približno 30 do 40 odstotkov od vseh za sanacijo predvidenih odsekov: v povodjih Ločnice, Hrastnice, Bodoveljske grape, Sovpata, Hotovlje in hudournikov v Žireh. Nekateri odseki niso bili realizirani v celoti oziroma so nedokončani, veliko pa jih zaradi zmanjšanja sredstev sploh ni bilo niti začetih. Preventivnih ukrepov, predvsem zaplavnih pregrad, je bilo v sklopu sanacije izvedenih le malo. Samo na Hrastnici bi bilo treba zagotoviti 800 tisoč evrov za dokončanje sanacije,« pravi Sodnik. Kdaj bodo sanacijska dela izvedli v celoti, je odvisno predvsem od financiranja s strani države, a kot dodaja, trenutno kaže, da se nekatera dela ne bodo izvedla nikoli, saj se sanacijski programi ukinjajo, preden so v celoti realizirani. »Sanacijska dela po zadnjih poplavah oktobra 2014 v Poljanski dolini in na Sori bi bila sicer v primeru zadostnih sredstev lahko v celoti končana prej kot v dveh letih,« še navaja. Seveda pa VGP Kranj čakajo še obsežna nedokončana sanacijska dela po poplavah v letih 2007, 2009, 2010 in 2012 v povodjih Selške Sore, Save Bohinjke, Save Dolinke, Tržiške Bistrice, Kokre in manjših pritokov Save.