Prešeren bo doma tudi v ZDA

V največjem ameriško-slovenskem mestu Cleveland v ZDA so letos pomladi odkrili dva Prešernova rokopisa pesmi. V okviru 52. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture sta jih v sredo na Filozofski fakulteti v Ljubljani javnosti predstavila Luka Zibelnik in dr. Miran Hladnik.

Novoodkrita Prešernova rokopisa doslej še neevidentiranih različic njegovih pesmi Slovo od mladosti in Dohtar, ki ju je z one strani oceana pripeljal Luka Zibelnik, lektor za slovenščino na univerzi v Clevelandu in prostovoljni sodelavec tamkajšnjega Slovenskega muzeja in arhiva, sta v zadnjih dneh v slovenski javnosti zbudili izjemno zanimanje. »Drago Prešernovo ljudstvo. Najprej je bil Prešeren, potem so prišli zbiralci njegovih stvari, od stolov do rokopisov, potem je prišla kultura prispevanja, darovanja in dajanja ter zbiratelj Evgen Favetti – in nenazadnje je prišel Luka Zibelnik,« je slednjega v vznesenem tonu najavil poznavalec Prešernovega dela, dr. Miran Hladnik z oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti.

Luka Zibelnik se je uvodoma zahvalil ameriškemu Slovencu Evgenu Favettiju, ki je rokopisa podaril Slovenskemu muzeju in arhivu v Clevelandu. Od samega odkritja do predstavitve javnosti je preteklo nekaj mesecev, ki so bili za Zibelnika najtežji. »Ob odkritju bi rad vriskal in o tem pripovedoval vsem na ulici, kaj šele v znanstvenih krogih, pa je bilo treba molčati, dokler vse stvari niso popolnoma jasne. Zdaj, ko sta rokopisa tukaj, pa me preveva veselje ob tem, da se je javnost odzvala tako eksplozivno,« je povedal Zibelnik, ki je veliko zanimanje hkrati tudi pričakoval, saj so zadnje pesnikove rokopise odkrili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vest o rokopisih mu je posredoval generalni konzul v Clevelandu, ki je Zibelnika povezal z lastnikom Evgenom Favettijem. »Na prvem sestanku sem rokopisa s tresočimi rokami povlekel iz plastičnih ovitkov in priznam, pa naj se sliši še tako patetično, da sem postal solzen,« razloži Zibelnik in nadaljuje: »Predstavil sem idejo o postavitvi Prešernove sobe v Slovenskem muzeju in arhivu v Clevelandu in ob tretjem srečanju se je gospod Favetti odločil, da rokopisa podari.

Prešernova pot v ZDA

Ob srečanjih in po spletnem dopisovanju se je počasi razkrivala tudi pot rokopisov od Ljubljane do Clevelanda. Favettijev oče, prav tako Evgen, ki je pred italijansko okupacij zbežal v Ljubljano, je pred drugo svetovno vojno delal za knjigarnarja in zbiralca Janeza Dolžana. Ta mu je v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja predal rokopise, bodisi ob rojstvu sina bodisi namesto plače. Pred koncem vojne je Favettijev oče odšel iz Ljubljane, njegova mama pa je skupaj z otroki s tovornjakom in dovolilnico odpotovala po vojni. Po burnem seljenju iz Slovenije v Italijo in potem v Nemčijo so imeli možnost oditi v ZDA ali Argentino. Odločili so se za sever. Tako sta tudi rokopisa z družino potovala leta 1950 najprej v New Orleans, potem New York in nazadnje v Illinois. Po nekaj letih se je družina preselila v največje ameriško-slovensko mesto – Cleveland.

Zibelnik se je odločil, da rokopisa prinese v Ljubljano, kjer bodo na njih opravili tako imenovano spektralno analizo, s katero bodo dodatno potrdili njuno pristnost in predvsem starost. Slovo od mladosti je napisana še v bohoričici, kar pomeni, da naj bi rokopis nastal pred prvo objavo v Kranjski čbelici leta 1830, medtem ko je Dohtar napisan v gajici, kar ga umešča v čas okrog leta 1846. Danes skupaj s tiskanimi različicami poznamo sedem verzij pesmi Slovo od mladosti in šest verzij pesmi Dohtar. Glede na njuno dolgo pot sta rokopisa sicer zelo dobro ohranjena, čeprav sta na tankem papirju, ki je bil v preteklosti prepognjen in je z njima zato treba ravnati zelo previdno.

Pomen za literarno stroko in narodovo kulturo

O pomenu najdbe za literarno stroko je dr. Miran Hladnik povedal: »Celotna generacija literarnih zgodovinarjev se s takim gradivom, z rokopisi, arhivi in podobno ni ukvarjala, saj je starejše ukvarjanje s Prešernom, brskanje po arhivih, iskanje konteksta nastajanja pesmi … razumevala za konstruktivizem. Zdaj se vračamo v obdobje pred štiridesetimi leti, saj imamo na razpolago druga orodja, drugačen pogled, drugačne pristope, kar seveda obeta tudi kakšna drobna in vznemirljiva odkritja, pomembna za osvežitev kulturnega spomina.«

Ob tem dodaja, da taka odkritja bistveno Prešernove podobe ne morejo spremeniti, zagotovo pa nam pomagajo, da Prešerna ne razumemo kot romantičnega pesnika, ki je pesmi stresal iz rokava, ampak ga razumemo kot obrtnika, rokodelca, ki je pilil svoje pesmi, jih obdeloval, saj zlepa ni bil zadovoljen s kakšnim verzom. »Sicer pa so take najdbe priložnost za osvežitev kulturnega spomina na enega naših najbolj pomembnih literatov, da ugotovimo, kako Prešeren ni samo osebnost za 3. december in 8. februar, ampak tudi za preostali del leta. Odkritje rokopisov je vsekakor kulturni potencial, na katerem je treba graditi. Ne le da bo samo alibi za to, da imamo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar je vredno, kar lahko finančno ovrednotimo, ampak tudi da spodbudi k resničnemu kulturnemu odnosu do svoje lastne preteklosti. To potegne za sabo tudi odnos do jezika in naših ravnanj v zvezi s tem, kateri jezik uporabljati v znanosti, katerega v zabavni industriji, ali bomo grafite pisali v angleščini ali slovenščini ... Taka odkritja imajo lahko tudi pri tem pomemben vpliv in s tega stališča mislim, da je ta najdba opravila pomembno delo.«

Na vprašanje, ali je pomislil, da bi rokopisa v prihodnosti imeli v Sloveniji, je Luka Zibelnik dejal: »V Sloveniji je veliko drugih Prešernovih rokopisov in prav je, da ta dva ostaneta med Slovenci na tujem. Gre za največje izseljeniško mesto, kjer bomo Slovenci lepo skrbeli za to našo relikvijo.«