Integracija življenjskih dogodkov

Naš notranji svet, o katerem več ali manj pišemo, moramo z nekom deliti. To delamo v odnosih in najbolj intenzivno to počnemo v bližnjih odnosih. Takšna je naša narava in kot kaže, vse naše veselje in radost, žalost, strahovi in razočaranja, vzhičenost, hrepenenje in vzburjenost, jeza, bes in agresija morajo biti nagovorjeni in slišani, da izgubijo svojo razdiralno moč ali še bolje, da jih končno lahko ponotranjimo, integriramo kot del sebe. Takrat jaz lahko zavestno obvladujem svojo psiho, sicer ona mene.

Konkretno to pomeni, da o težkih dogodkih, ki smo jih doživeli, upamo in želimo govoriti. Nekako še razumemo, da so to najhujši šoki, ki smo jih doživeli: npr. vojni dogodki, pretepanje v otroštvu, spolne zlorabe, alkohol v primarni družini, težke prometne nesreče, ločitev … Če bomo dobro opazovali svoje telo, bomo videli, da nam bo vsakemu na svoj način reagiralo, ko bomo začeli podoživljati groze, ki smo jih doživljali ali celo samo gledali od blizu. Nekoga bo stiskalo v prsih, drugega bo mravljinčilo po delu telesa, tretjega bo začela boleti glava, spet drugi bo »zmrznil« po celem telesu ali pa se mu bo »napihnilo« celo telo, jok je zelo pogost odziv. Kot kaže klinična praksa, mora biti telo nagovorjeno, da se začne sproščati in da človek lahko mirneje in lažje zadiha ob določenih spominih. Če želimo zatreti moč teh vzdušij, ki jih nosimo, nam to ne bo uspelo. Na neki način se nam bodo te velike notranje energije sproščale v npr. psihosomatske bolezni. Zato ni nič čudnega, če ljudje, ki so vse življenje jezni, zbolijo.

Isti mehanizem velja za občutke, kadar nismo dovolj ljubljeni, hoteni, zaželeni in slišani. Teh občutkov se v življenju hitro nabere veliko, o njih ne govorimo (sploh moški), spustimo lastne kriterije (kakšna življenjska napaka) in se začnemo samoobtoževati, da mi nismo dovolj dobri in da je z nami nekaj narobe. Vsem nam namreč pripada absolutna ljubezen, žal pa je ni nihče deležen. Naš čudoviti razum nas odpelje stran od te notranje bolečine, ki jo doživljata naše telo in psiha skupaj. Da bi temu ubežali, začnemo zalivati svoje telo z alkoholom in ga odimimo s cigaretami, ga trpinčimo s prekomernim delom z izgovorom, da bomo imeli še več. Nekateri to notranjo grozo sproščajo z rezanjem lastnega telesa, drugi s stradanjem ali prenajedanjem.

Soočenje s temi dogodki nam bo pomagalo, da jih sprejmemo kot del svojega življenja. Najslabše je, če o njih ne govorimo. Ko jih integriramo in sprejmemo, jih vtkemo v svojo matriko dogodkov, ki se jih ne bojimo več. To so čustveno zelo naporni procesi, zato to delajmo le z ljudmi, ki jih imamo radi in nas bodo sočutno poslušali in nas sprejeli z vsem, kar nosimo v sebi.