Za leseno mizo

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 28. september 2011 / 06:00

Za leseno mizo smo se zbrali sami marketingarji. To smo tisti, ki smo plačani za to, da smo komercialisti, ekonomisti, nabavniki, prodajalci, tržniki … Skratka to smo tisti, brez katerih svet ne bi mogel obstajati. Pozabite na vodo in zrak. Verjetno vsakdo ve, da prodaja prinaša denar in da marketing ne odnaša denarja, kot večina misli, ampak pomaga prodaji, da bo lažje prodajala. Šli smo se možganski prepih, kako doseči prepoznavnost, ki bi omogočala večji zaslužek in lažjo ali boljšo prodajo. Največji adut sem imel ravno jaz v rokavu, ker sem po mnenju omizja zaposlen v najbolj znanem podjetju na Gorenjskem. Prav. Mogoče nismo ravno najbolj znani, vsekakor pa smo med najbolj znanimi, sem jim priznal. Potem sem se zamislil, zakaj sem tako neuspešen, ko pa imam tako dober »nastavek«. Seveda je moja nesposobnost glavni razlog, pa vendar sem si dal misliti. Glavna tema je bila seveda šport in ali se sploh splača vlagati vanj. Hitro smo ugotovili, da se splača, vendar debata ni bila zaključena, ker smo bili enotnega mnenja, da se vseeno premalo vlaga v šport in rekreacijo. Denarja je vedno premalo, to je pravil že slavni Tone Vogrinec. Šlo je za to, da tudi, če mi zrihtamo ali damo denar, vedno nekdo stvar pokvari, in potem se ugotovi, da nismo dobili, kar smo plačali. Ste kdaj slišali športnega komentatorja reči na začetku kakšne evroligaške tekme med Olimpijo in še kom, da je rekel: Dober večer, drage prijateljice, spoštovani prijatelji košarke. Pred nami je prva tekma Turkish Airlines Euro lige med Olimpijo in … Verjetno pa ste vsakič slišali: Dober večer, drage prijateljice, spoštovani prijatelji košarke. Pred nami je prva tekma Euro lige med Olimpijo in … Kam je izginil Turkish Airlines? Ravno oni niso omenjeni, ki so najbolj zaslužni, da ta liga sploh obstaja. Na desetine milijonov so vložili v košarko in v celi sezoni naši komentatorji, čeprav se vsaj dvajsetkrat na tekmo na ekranu izpiše, ne omenijo pravega imena lige. Si predstavljate, kako bi vam bilo pri srcu, če bi vi vložili denar in vas potem tam, kjer najbolj pričakujete, tudi omenijo ne. Nikoli več ga verjetno ne bi dali? In potem naše omizje za leseno mizo v svežem časopisu prebere tole: Papež: Bodite zvesti in predani Cerkvi. Je lahko kdo večji komercialist od samega papeža. Kakšna čudovita reklama. Bodite zvesti in predani Gorenjskemu glasu! Zdaj se verjetno smehljate? Prav, ne morem biti bolj papeški od papeža, ampak lahko izkoristim vsako svojo vrstico ali pojavo, da vas nagovorim k branju našega časopisa. Se to sme? Papež dela zase reklamo in jaz delam zase reklamo. Sva si bot. Jeza lesenega omizja se je zgodila še zaradi kolesarjev, ki so ravno med našim zasedanjem na svetovnem prvenstvu drveli proti trem medaljam in mavrični majici. Slučajno vem, kako težko Kolesarska zveza Slovenije dobi denar, ampak poleg državnega grba je bilo videti imena nekaterih podjetij, torej tistih, ki so le dali nekaj denarja, da naši dobro plačani športniki lahko dirkajo za tri medalje in mavrično majico. Vem, da novinarjem ni prepovedano povedati, kaj piše na majicah tekmovalcev, pa vendar tega nikoli ne povedo, zato oglaševalci ne vedo, ali so bili opaženi na rokavu ali ovratniku majice športnika ali ne. Mi, ki se s tem ukvarjamo, komaj čakamo, na primer, oglase med filmi na televiziji. Vi jih sovražite, jasno. Ampak mi le po tem vemo, kako uspešna je njihova komerciala.

Torej, ugotovili smo sledeče: v šport se splača vlagati, vendar mora biti krog sklenjen. Vse se začne z oglaševalci in, na primer, komercialo, nadaljevati se mora prek medija, da se krog sklene pri porabniku ali kupcu. Prvi brez drugega in tretjega in četrtega … ne moremo. Zdajšnji časi so to dokazali. Torej, da ne bom smešen zdaj, ko smo še brez vlade ostali: Bodite zvesti in predani državi! Potem se lahko rešimo. Če se sploh že ali še rešujemo … Če nismo vsi preveč apatični ali če nismo vrgli puške v koruzo zdaj, ko nam gre resnično že prek brade proti ustom …