Razvoj gozdarstva in posledice
Planšarska koča (13)
Leta 1946 je bilo po podatkih gozdarske kronike (Kronika GG Bled, 1941–1956) na osnovi predpisov splošnega zakona o Državnih gospodarskih podjetjih ustanovljeno Gorenjsko gozdno gospodarstvo. Vanj so se združile uprave Bohinjska Bistrica, Bled, Kranj in Kamnik.
V novi organizaciji so ustanovili devet gozdnih uprav, te pa so sestavljali revirji in gozdni okoliši ter lesno-industrijski obrati. Med gozdnimi upravami je bila GU Radovljica, ki je imela revirje Martinček, Radovljica in Podbrezje s 1.547 ha državne gozdne površine. Upravitelj GU Radovljica je bil Anton Hanzlovski. Jelovica je spadala v revir Martinček. Gozdne uprave so začele organizirano skrbeti za razvoj gozdov in planirano sečnjo. V tem obdobju so se začele tudi razlastitve zasebnih gozdov.
Zaradi povečane potrebe po izvoru prehrane se je v državnem merilu stremelo tudi k povečanju števila govedi. To pa je imelo za posledico, da so leta 1948 načrtovalci z gozdnourejevalnimi deli začeli urejati tudi pašo na Jelovici, Pokljuki in Karavankah. Postavljati se je začelo načelo ločitve gozda od paše. Po osnutkih načrtovalcev naj bi se razgozdilo polovico Jelovice in Pokljuke (Kronika GG Bled, 1941–1956). Gozdarski stroki ti predlogi niso bili všeč in upali so, da se to ne bo zgodilo. Zavedali so se, da potem z načrtovanim pogozdovanjem ne bo nič.
V naslednjih desetih letih je paša na Radovljiški planini potekala normalno in v splošno zadovoljstvo pašne skupnosti. Lastniki živine so imeli rešen problem poletnega preživljanja govedi. Na planini je bilo vsako leto na paši od osemdeset do sto glav živine – tudi iz mestnih in podmestnih posestev Radovljice. Pastirji so se menjavali in dobili so ustrezno plačilo. Za hrano pastirjev so skrbeli udeleženci pašne skupnosti. Vsak, ki je imel živino na planini, je moral prispevati določeno količino hrane. Ničesar ni smelo manjkati, nanosili so vse – od soli, sladkorja, olja in kisa do moke, riža, klobas, suhega mesa in zelenjave. Tudi domačega žganja ni manjkalo. Razdelilnik, kaj naj kdo prispeva za pastirje, so vodili pri pašni skupnosti. Bunder (Arh) je vodil to evidenco. Pastirji so z leti postali izbirčni. Postavljali so zahteve po večjem plačilu v denarju. Za prehrano pa so sami prevzeli skrb. Na žalost se niso ohranili podatki o pastirjih na Radovljiški planini. Izmenjalo se jih je kar veliko.
Meritve površin Radovljiške planine so izvedli konec oktobra leta 1956. Pri meritvah so sodelovali Jernej Zupanc (Cajhen), inženir lesarstva kot vodja sekcije za taksacijo pri GG Bled, Bernard Tonejc, gozdarski praktikant kot predstavnik Gozdnega gospodarstva Bled, Marjan Golmajer (Katež) ter Vinko Brce (Mlakar) kot predstavnika pašne skupnosti Predtrg. Sestali so se že popoldan v Radovljiški koči, kjer so prespali. Katež je prinesel iz doline ključe od koče, ajdovo moko, zaseko in mleko. Tako je Mlakar skuhal dobro kmečko večerjo. Pijača pa je bila v koči še iz letnih mesecev. Zjutraj, ko so vstali, je snežilo in zapadlo je že 15 centimetrov snega. Nameravano delo so kljub temu opravili.