Ko je mama imela »žehto«

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 22. maj 2016 / 10:40

V železarskem muzeju na Stari Savi na Jesenicah so obudili spomin na pranje in perilo nekoč.

Jesenice – »Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko je mama imela žehto. Najprej je perilo namočila v velik lesen škaf, potem je vse z milom iz loja (kuhali so ga tudi iz divjega kostanja) na ripl mašini ročno preprala, nato naložila v velik lonec iz pocinkanega pleha ter na šporgetu močno prekuhala. Potem je perilo ožela, ga naložila v škaf ali žehtnik, ga s pomočjo otrok ali kake sosede naložila na koreto in odpeljali smo ga na splakovanje. Ko je mama to delala, smo imeli otroci svojo zabavo. Včasih smo bili vornk namočeni.« To so spomini Jeseničana Francija Fona na otroška leta in na pranje, ki je bilo še v prvi polovici prejšnjega stoletja eno najtežjih gospodinjskih opravil. Da spomini ne bi zbledeli, so poskrbeli v Gornjesavskem muzeju Jesenice, kjer je etnologinja Zdenka Torkar Tahir pripravila razstavo z naslovom Pranje in perilo nekoč, na ogled pa je v Ruardovi graščini na Jesenicah.

Kot pripoveduje Torkar Tahirjeva, je pranje nekoč zahtevalo daljše priprave. Namakanje belega perila je trajalo 24 ur. Namočiti ga je bilo treba v mlačni vodi, ki so jo zmehčali s pralnim praškom. Potem so perilo dobro zmencali, namilili, sprali, ponovno namilili, dali v kotel z mrzlo vodo in kuhali do dvajset minut, med kuhanjem večkrat premešali, nato zložili v drugo posodo in polili s čisto vročo vodo ter še toplo ovili in sprali. Za pranje so uporabljali pepelni lug ali celo bencin, za barvno perilo pa kis, divji kostanj, slano vodo ... Posebni so bili tudi pripomočki: škaf, valovit mencalnik, kuhalnica ali klešče, pocinkana ali emajlirana posoda za prekuhavanje, kad ali čeber s podstavkom, voziček, mencalnik ... Na Jesenicah so v večjih stanovanjskih hišah imeli skupne pralnice, na notranjem dvorišču Ruardove graščine je bila denimo pralnica za devetnajst strank z velikim kotlom za kuhanje perila in koritom za splakovanje. Tudi kasneje so v prvih jeseniških stolpnicah imeli skupne pralnice, v stolpnici na Titovi 3 denimo leta 1967 že takšno z velikim električnim pralnim strojem s centrifugo. Pralni stroji so sicer pri nas začeli nadomeščati ročno pranje šele po letu 1960, a najprej le v premožnejših družinah. Za njihovo uporabo je bila namreč nujna vodna napeljava v domovih, ki so jo v različnih delih Jesenic dobili različno, najkasneje, šele leta 1961, na Kočni.

Na razstavi je na ogled pralni stroj iz leta 1914, štirje električni pralni stroji iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let, štedilnika na trdo gorivo iz tridesetih in štiridesetih let, različni pripomočki za ročno pranje, likalniki ter sto kosov perila iz muzejske etnološke zbirke, ki so prvič predstavljeni javnosti. Razstava bo na ogled do sredine septembra.