Švedska – priseljencem prijazna država

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. maj 2016 / 12:15

Stockholm je prav zdaj v ospredju evropske pozornosti zaradi finala Pesmi Evrovizije 2016. V tem članku pa si lahko preberete, kakšno je to mesto sicer – kakor smo ga spoznali med nedavnim bivanjem v njem …

Kako je zdaj na Švedskem, sem v zadnji tretjini aprila spoznaval na kraju samem. Moja družina je bila v gosteh pri slovenski družini, ki tam živi že skoraj leto dni. Ob prihodu na letališču v Stockholmu nismo imeli nikakršnih težav, še pogledali nas niso. Ob prestopanju na dunajskem letališču pa je uslužbenka pred vkrcanjem večkrat opozorila, da tak način velja le za državljane 28 članic EU, drugi pa morajo imeti še dodatne papirje. To je posledica imigrantskega vala, ki je Švedsko zajel lani jeseni, ko je v državo že do oktobra prišlo kar 86 tisoč nepovabljenih prišlekov, potem pa so prosti sprejem ustavili. Lanski naval na Švedsko je presegel tistega iz leta 1992, ko je v državo prišlo 84 tisoč imigrantov iz Jugoslavije, njihov beg od doma pa je bil posledica vojne, ki je prav takrat zajela našo bivšo državo. Švedski vstopni raj je zdaj zaprt, v državo lahko s kriznih območij vstopijo le potniki z ustreznimi dokumenti, sprejmejo jih šele, ko prestanejo zahtevano proceduro.

Švedska odprtost

Švedska je bila do lanske jeseni za priseljence zelo odprta država, verjetno ena najbolj liberalnih v tem oziru. V veliki državi, ki nima niti celih deset milijonov prebivalcev, je najmanj 17 odstotkov takih, ki so bili rojeni v tujini ali pa je iz tujine prišel vsaj eden od njihovih staršev. Pa da ne boste mislili, da je največ priseljencev iz azijskih in afriških držav, ki so v vojni. Ne, največ je – Fincev, več kot 150 tisoč. Sledijo Iračani (več kot 130 tisoč), več kot sto tisoč je tudi Sircev. Neverjetno veliko je Poljakov (več kot 85 tisoč), Irancev (čez 70 tisoč), Jugoslovanov še iz časov pred razpadom te države (okrog 70 tisoč, med te sodijo tudi tedaj priseljeni Slovenci), okrog 60 tisoč je Somalcev in Bošnjakov (priseljenih po 1991) … In tako naprej, vsa populacija imigrantskega porekla šteje več kot 1,7 milijona ljudi.

Ko ponovim, da je zdaj odnos do imigrantov zaostren, in dodam, da tudi na Švedskem ne manjka desničarskih skrajnežev, ki protestirajo proti njihovemu sprejemanju, moram hkrati ugotoviti, da liberalni in strpni odnos do prišlekov še vedno prevladuje in da je očiten na vsakem koraku, ne le v odnosu države do njih, še bolj v spontanem odnosu avtohtonih Švedov do njihovih priseljenih sodržavljanov. Neverjetno veliko je mešanih zakonov. Pripovedovali so mi, da mnogi Švedi pozimi odpotujejo v južne kraje planeta, zlasti na Tajsko, od koder se marsikateri starejši gospod vrne s spremljevalko tajskega rodu … Glavno pa je to, da tudi večina tistih državljanov, ki sami niso vpleteni v povezave s tujci, nanje gleda strpno in celo z naklonjenostjo. Švedska družba je v tem oziru in v primerjavi z drugimi evropskimi družbenimi okolji visoko tolerantna.

Nekaj švedskih posebnosti

Švedski davni predniki Vikingi so veljali za bojevite in ostre ljudi. Večina Švedov izpred več kot sto let (pred 1900) pa je bila revnih, življenje je bilo trdo, v desetletjih okrog 1900 se jih je ogromno izselilo v Ameriko; na Švedskem še danes skoraj ni družine, ki ne bi imela sorodnikov v Ameriki. Kako je torej mogoče, da so Švedi v 20. stoletju postali tako bogati in strpni ljudje? Prvo je dejstvo, da je Švedska v vojaškem oziru nevtralna država in kot taka se je izognila aktivni udeležbi v obeh svetovnih vojnah. Hkrati pa je njihova močna orožarska industrija ves čas prodajala orožje vsem v vojno zapletenim državam, tudi tistim, iz katerih prihajajo današnji begunci. Slišal sem tudi za razlago, da je novodobna švedska odprtost posledica slabe vesti spričo omenjenega dejstva; da se po eni strani razglašaš za nevtralnega, hkrati pa v vojno zapletene strani zalagaš z orožjem – to je precej dvolična drža. Drugo je dejstvo, da je Švedska bogata že po naravi (rude, les, voda …), ljudje pa so delovni in disciplinirani. Mnogi od njihovih proizvajalcev so svetovni znani in povsod prisotni. Kdo ne pozna avtomobilov znamke Volvo, pohištva Ikea, oblačil H&M (ta družba konfekcijo tudi proizvaja, ne le prodaja), žag in drugih izdelkov znamke Husquarna, gospodinjskih aparatov Electrolux … Ob teh velikanih pa je vse več malih in visoko tehnoloških »start up« podjetij; Stockholm postaja evropska Silicijeva dolina. Proizvodnjo, ki je ni razdejala vojna, so organizirali kapitalistično učinkovito, hkrati pa skoraj celo stoletje volili socialdemokrate, katerih vlade so ustvarile socialno državo visoke stopnje, kakršna je še zdaj. Tretje in ne zadnje je dejstvo, da ima švedska družba kot visoko razvita za to stopnjo značilno nizko rodnost, njihovo visoko razvito gospodarstvo pa potrebuje svežo delovno silo. Sprejemanje imigrantov torej ni bilo le znamenje odprtosti, ampak tudi ekonomska nuja.

Tujcu se na vsakem koraku razkriva tudi dejstvo, da je švedska družba visoko racionalna, organizirana in digitalizirana. Hiše, ki jih gradijo (in gradnja hiš in stanovanj prav zdaj doživlja velik razmah), so majhne in iz lesa, torej iz lokalne surovine. Vse imajo obvezno »prisilno« prezračevanje, ki omogoča ogrevanje s toplotno črpalko na ogreti zrak. V Stockholmu skoraj vsi uporabljajo javni prevoz. Podjetje, v katerem dela moj gostitelj, ima več kot dvajset zaposlenih, osebni avto imajo le trije. Drugi ga nimajo zato, ker ga sploh ne potrebujejo. Če grejo kdaj na kakšno pot izven Stockholma, ga pa najamejo, je bolj racionalno. V predmestjih in na podeželju pa zraven majhnih hiš stojijo veliki avtomobili višjih cenovnih razredov, največ jih je znamke Volvo. Človek zunaj mesta avto potrebuje, narejen pa mora biti za švedsko zimo, močan in s pogonom na vsa štiri kolesa. Kar mi je med vsakdanjimi vožnjami s primestnim vlakom najbolj padlo v oči, pa je to, kako so vsi ves čas nekaj počeli na mobilnem telefonu, tablici ali bralniku. Kar ni znamenje zasvojenosti, ampak racionalnosti – da čas vožnje porabiš za e-pošto, branje in pisanje …

Marsikaj bi še lahko napisal, zlasti o imenitnih in številnih stockholmskih muzejih, v katerih smo v (za nas) nenavadno hladnih pozno aprilskih dneh preživeli večino dnevnega časa. A naj ostane še za drugič kaj.