Trud – vrednota ali neumnost?

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 12. april 2016 / 13:28

Nič več ni tako, kot je bilo. Drugačni smo mi, ste vi in so mladi. Prav gotovo se vsaka generacija zgraža nad mladino, ki je neodgovorna in lahkomiselna, misli na zabavo in gleda, kako bi čim manj delali in čim več žurali. Ko gledam mladino v šoli in tudi svoje doma, jih vpršam, kdo se je pripravljen pet ur dnevno učiti, vaditi ali trenirati za neki rezultat, dosežek. Večinoma se le smejijo in vprašajo, ali sem zdrava. Pet ur na dan, da bi se nekaj učili? Tudi če kdo to počne, v vsesplošnem navalu lahkotnega življenja, brezskrbnosti in čim manjšega napora tega ne upa priznati. Če kaj ne gre, si omislijo inštrukcije. Če zmanjšamo plačilo inštrukcij oz. to prepustimo mladostnikom samim, se število teh hitro zmanjša. Dokaj hitro ugotovijo, da vadijo lahko sami. Da obstaja kakšen sošolec, ki zna enako dobro razložiti, da bi lahko vprašali učitelja, če bi se pri urah maksimalno trudili, zapisovali in delali. V nekaterih razredih tudi polovica učencev preprosto ne piše. Strokovnjaki nas pridejo poučit, da je to normalno, ker da imajo motnje koncentracije in pozornosti, naj jim prilagodimo delo. Samoumevno se jim zdi, da če prvič pišejo negativno, bodo imeli še mnogo možnosti popravljanja, saj je to njihova pravica. Pa se le zaostruje, tudi pri študentih. Sedaj se le enkrat lahko prepišeš in enkrat ponavljaš, vendar potem nimaš absolventskega staža. Vsi moramo biti uslužni in prijazni do mladostnikov, ki se še iščejo, imajo pravico, da prvič ne znajo. Jaz pa se sprašujem, koliko se sploh potrudijo. Pet ur učenja na dan je za srednješolca fatamorgana, za študenta je 10 ur študija na dan blaznost. Da ne bi delala krivice, so tudi takšni, ki to zmorejo, vendar je vsesplošno prepričanje, da sta trud in garanje manjvrednostna. Neka šolska kuharica je povedala, da je najmanj odpada hrane, če jim pripravljajo fileje, ocvrtke, nabodala. Kadar pripravijo piščančje bedro ali krače, jih veliko nedotaknjenih roma v smeti, ker se mladini preprosto ne da ubadati s kostmi, rezati z nožem in vilicami. Tedaj raje jedo le kruh ali gredo kupit kaj bolj enostavnega, brez kosti … Na drugi strani so njihovi dosežki lahko zavidanja vredni. Včasih smo imeli na razpolago trg in prostor Jugoslavije, kjer smo se pomerili med seboj. Danes preko računalnika za domačo mizo lahko konkuriraš celemu svetu, študij ali delo v Evropi si lahko omisli vsak, tudi brez finančne podpore staršev ali kakega strica. Nikakor ne morem vseh postaviti v isti koš, pa me vendarle ležernost in nepripravljenost truditi se žalosti. Ostane nam le upanje, da se bo trenutek njihove odgovornosti hitro prebudil, ko bodo v to prisiljeni. Že antični filozofi so dejali, na mladih svet stoji. V njih je več, kot si mislimo. Torej umaknimo se in jim dajmo odgovornost.