Periskop je praznil ulice

RTV Slovenija je letos trem dolgoletnim sodelavcem podelila priznanja za življenjsko delo, med njimi tudi Tatjani Trtnik, avtorici vrste uspešnih TV-oddaj za otroke in mladino. Tatjana Trtnik je mladost preživela v Preddvoru.

Kakšne spomine imate na svojo mladost v Preddvoru?

»Naša družina je prišla v Preddvor, ko sem bila pubertetnica. Ko te kot pobertetnika iztrgajo iz nekega znanega okolja, kjer se počutiš dobro in varno, ti ni lahko. Takrat mi je bila v tolažbo čudovita kulisa tega lepega kraja s hribi, ki je vsaj delno odtehtala mojo bolečino ob odhodu iz prejšnjega okolja. Zares vpela pa sem se v kraj šele pred nekaj leti, ko je bil ati v odhodu. Ker je on sodil tja, ker je toliko naredil za ta kraj, da je bil imenovan celo za častnega krajana, ker je naša družina postala del preddvorske zgodbe. Ker v Preddvoru nimam korenin, se tam v mladosti nisem veliko družila, tem več pa na avtobusu, ki je deset čez šest zjutraj vozil v Kranj, kamor sem hodila na gimnazijo. Danes se z vrstniki od takrat družim na Facebooku. V Preddvoru smo na Francariji postavili hišo, a že kmalu sem šla v Ljubljano študirat. Sem pa še zdaj zelo navezana na sosede tam okoli, ker se je spet vzpostavil nekakšen minimundus in mi je pri srcu. Preddvorčani še vedno obiskujejo mojo mami v trnovskem domu v Ljubljani, kar se mi zdi zelo lepo.«

Vaši starši so delali v takratnem vzgojnem domu v Preddvoru.

»... in z njim je bila naša družina zelo povezana. Povsem normalno je bilo, da so k nam na nedeljske obiske prihajali ljudje iz doma, otroci, ki so nato odrasli k nam pripeljali svoje otroke. Ker se starši razdajajo, si kot otrok na neki način prikrajšan, po drugi strani pa te to bogati, ker znaš deliti, ker nisi vedno številka ena, pač pa del zgodbe, in če si bil preveč domišljav, si hitro dobil korekcijo. Tako smo se vsi trije otroci znašli v poklicih, v katerih lahko tisto, kar smo dobili v otroštvu, delimo naprej. Brat in sestra v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar skrbita za tiste, ki so večni otroci, sestra je specialna pedagoginja, brat kot strokovni sodelavec vodi delavnice. To je dota od atija in mami, ki smo jo nehote 'pokasirali' in je ena najboljših življenjskih univerz, ki ti jo lahko dajo doma. No, jaz pa sem pristala v otroškem televizijskem programu.«

Kako se je začela vaša televizijska zgodba?

»Pred 44 leti sem začela kot vsak mladi novinar v informativnem programu. Seveda sem želela postati kot Oriana Falacci, potem pa te uredniki premeščajo in umeščajo. In je prišel Janez Lombergar, ki me je hotel za otroški program, češ naredi mi oddajo, ki bo praznila ulice. Tako sem postala vodja tima, ki je leta 1985 ustvaril oddajo Periskop, prvo med številnimi otroškimi oddajami v moji TV-karieri. In res je ta mozaična, raziskovalna oddaja, ki je otrokom na razigran način prinašala različne poučne vsebine, praznila ulice. Prihajalo je ogromno otroških pisem, risb in mnenj, kar je pričalo o tem, da so otroci oddajo vzeli za svojo. Tako je bilo vse do leta 1991, ko so Periskopovci odrasli, pogoji pa so se poslabšali in ni bilo več možnosti za kvalitetno rast oddaje, zato smo se »samoukinili«. Like iz Periskopa smo oživili samo še v seriji šestih oddaj Pri Periskopovih, ki so bile nekakšna parodija na ameriški družinski seriji Huxtablovi ali Alf. Nato je sledila oddaja Pod klobukom pa Razjarnikovi v prometu, številni dokumentarci in druge oddaje za otroke in mladino ... Pri vseh teh me je vodila velika želja otrokom predstaviti pomembne vsebine na način, ki jih bo pritegnil k ogledu. Ne smeš jih preveč obremenjevati s podatki, pač pa moraš te zapakirati v zanimive zgodbe. Med igrive, nagajive reči, skeče in like smo vpletli največje strokovnjake z znanstvenega, kulturnega in drugih področij, ki so vsi zelo radi pristajali na sodelovanje v naših oddajah in otrokom na preprost način približali najbolj glamurozne vsebine, tako da so jih otroci razumeli. Brez vzvišenosti, a obenem na visoki ravni in izbrano. Bilo je veliko filmov, dokumentarnih oddaj, Periskop se je potikal po tujini in takratni Jugoslaviji, bližnjih sosedih ... Bile so zanimive oddaje, z odkrivanjem in raziskovanjem smo se vsi bogatili.«

Koliko oddaj ste ustvarili v svoji TV-karieri?

»Ne štejem več oddaj, nekoč davno sem se ustavila pri številki petsto. Pred nekaj leti smo ustvarili tudi celo serijo Dobrih ur, vsakodnevnih oddaj z vsebinami, ki naj bi ljudem pomagale živeti, odpirati glave in skupaj s strokovnjaki reševati vsakodnevne težave. Žal je projekt ugasnil pred poldrugim letom, smo pa vmes uspeli infiltrirati Infodrom, otroško informativno oddajo. Še vedno mi je žal za ta projekt, ki je bil dvakrat nominiran za viktorja in je vključeval veliko bazo mladih ljudi, ki so v timih delali pod budnim očesom izkušenih mentorjev kot enaki z enakimi.«

Kaj trenutno delate?

»Kot urednica oddaj trenutno nimam konkretnega projekta, čeprav mi sicer v glavi vrvi od idej ... Sem se pa z navdušenjem lotila vodenja otroških skupin, ki se prijavijo za ogled naše TV-hiše. Sodelujem tudi v Bazarju kulture v Cankarjevem domu. Veliko sodelujem z izobraževalnim programom in vselej sem s srcem zraven tudi, ko gre za razne evropske teme.«

Kakšna je otroška publika, ki ste jo pri svojem ustvarjanju najbolje spoznali?

»Otrok je eno najbolj zahtevnih in hkrati hvaležnih bitij, če ti uspe najti pravo formulo. Najprej moraš biti z njim iskren in vedeti moraš, kaj mu želiš povedati in kako. Če boš pametoval, ne bo šlo skozi. In s časom moraš naprej. Periskop, ki je bil pred tremi desetletji inovacija, se danes najbrž ne bi enako dotaknil otrok. Otrokom je treba univerzalne vsebine podati v času primerni embalaži. Toda brez dobre ideje, brez pripovedovanja zgodb, brez loka ni nič.«

Kako da tako dobro poznate otroke in njihove želje, morda tudi prek svojih otrok?

»Imam samo eno hčer, Tanjo, ki je čisto drugačna od mene, bolj resna in umirjena, ampak včasih pride tudi moja narava pri njej na dan. Sicer pa veliko »krivde« lahko pripišem okolju, v katerem sem odraščala, od domače hiše do širšega okolja, tudi tistih, ki so pomoči potrebni. Že od majhnega mi nismo nikoli šli na morje, ampak vsi v kolonijo, kjer sta ati in mami delala kot pedagoški vodja in medicinska sestra, mi, otroci, pa že zelo zgodaj kot vzgojitelji v koloniji. Delo z otroki mi je najbrž v krvi, očitno sem dobila dobro dozo infuzije od svojih staršev in okolja.«

Kako ste sprejeli nagrado za največje dosežke pri televizijskem delu?

»Za nagrado sem bila predlagana ravno v času, ko sem bila doma bolna in zanjo nisem vedela, tako da je bila popolno presenečenje. Ko me je o njej obvestil član komisije in mi napovedal, da ima dobro novico, sem mislila, da me obvešča, da bomo spet imeli jogo. No, potem pa mi je povedal za nagrado, ostala sem brez teksta in spravil me je v jok. Takšna nagrada te dvigne, malo jokaš in se malo smejiš, si ganjen in hkrati vesel, da te niso pozabili, da je bilo opaženo tisto, kar sem mnogo let delala s srcem, da je pustilo sled ... Ko naj bi na podelitvi vsak od nas treh, ki smo dobili nagrado za življenjsko delo, imel zahvalni govor, sta me ostala dva nagovarjala, naj kar jaz povem za vse tri, ko vendar znam govoriti. A tudi meni je ob takih priložnostih nerodno! No, potem sta vendarle govorila tudi onadva, na dolgo in široko, tako da jaz naposled že nisem imela česa povedati. Pa sem svoj govor zapeljala na humorno plat, češ po tolikih letih imam otroškega programa že dovolj, zdaj se mi otroški program obeta doma. Moja Tanja namreč poleti pričakuje otroka. Nazadnje je moj spontani govor (tudi zaradi omembe prihodnjega vnučka) požel navdušen aplavz!«

Poleg vas je nagrado za življenjsko delo prejel še en Gorenjec, prav tako iz Preddvora, namreč Janko Bolka, ki se je ob tem pošalil, češ absolutna zmaga Preddvora ...

»Res je zanimivo, da ob vsej količini ljudi, ki delajo na RTV Slovenija, nagradi dobiva kar dva iz Preddvora. Z Jankom sva na to zelo ponosna. Po čestitkah, ki sva jih prejela, pa sodim, da tudi drugi. Legendarna radijska dopisnica Aljana Jocif, tudi iz Preddvora, mi je čestitala z Bravo, naši!«