Ko je uradni del minil … (2)
Brina je nadaljevala. »Ko je bil uradni del mimo, se je začelo 'minglanje', saj veš – ogledovanje, neobvezni klepet, babnice smo počasi sezuvale visoke pete in vse je postalo precej bolj sproščeno ... Potem pa mi predstavijo nekega tipa in me pustijo samo z njim. Najprej je bilo obema nerodno, jaz sem kar govorila in govorila, vmes ugotovila, da se dolgočasim, sam je bil bolj tiho. Dokler nisem povprašala po njegovem dekletu ... Saj veš, danes je večina kvazi samskih poročenih ali vsaj v zvezi – seveda so vsi nepotešeni in nezadovoljni in sploh največji revčki.«
Pogledam jo izpod čela, češ – saj se takim lahko izogneš že na dvajset metrov, a me je prehitela.
»Ja, no … Pač nekaj doma ne štima.«
»Ali pa so moški pač takšni.«
»Skratka, ob vprašanju, ali ima dekle ali ženo, kot da se je odprlo nebo. Besede so kar vrele iz njega. Če ga ne bi nekje vmes – ko sem pomislila: 'Ok, za seks mogoče bo, več ne' – prekinila z besedami 'Tole je telefonska številka moje sobe', bi še vsaj trikrat slišala vse od a do ž o tej veliki ljubezni, ki se je končala. Baje. Ti povem, sem še sebe presenetila, ker tega še nikoli nisem naredila. Sej veš: včasih bolj papeška od papeža.«
»V bistvu si ga povabila v sobo. Ne morem verjeti,« se zasmejim.
»Tudi jaz nisem,« je zakrilila z rokami in hitela s pripovedovanjem, da ja ne bi slučajno česa pozabila ali izpustila opisa kakšnega ključnega trenutka. »Zabava je trajala do zgodnjih ur. V bistvu se je že delal dan, ko sem prikolovratila v sobo, se spravila v posteljo in, glej ga zlomka, zazvoni mobil'c. Pogledam na uro: šest zjutraj, izpisane številke pa nisem prepoznala. Dvignem, vprašam, kdo je, in bil je mladenič z zabave ... 'Halo, živijo, sem pred vrati.' Sem mislila, da narobe slišim. S telefonom v roki, v eni zdrapani, trikrat preveliki majici s kratkimi rokavi, ki jo imam samo za spanje, se odpravim proti vratom sobe, jih odprem – in glej, res stoji tam.«
(Nadaljevanje prihodnjič)