Pašna skupnost v Predtrgu

Planšarska koča (2)

Hišna imena in priimki Predtržanov so poznani že davno nazaj v zgodovino. Zabeležene najdemo tudi v predstavljeni zgodovini tega gorenjskega območja v knjigi z naslovom Dežela, ki jo je obdelal in predstavil avtor mag. Jure Sinobad kot kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine in je izšla v samozaložbi leta 1998.

Davno je že tega, ko so na pobudo kmetov v Predtrgu, predmestju Radovljice, ustanovili pašno skupnost, da bi lahko z združenimi močmi reševali probleme kmetov in drugih malih poses­tnikov. Problemov, ki so se pojavljali takoj v povojnem obdobju od leta 1945 dalje, ni manjkalo. Tako daleč nazaj je ta dogodek, da udeležencev, ustanoviteljev in pobudnikov te pašne skupnosti ni več med živimi.

Kmalu bo minilo tričetrt stoletja od tega dogodka in podrobnosti so se pozabile. Imel sem srečo, da me je leta 1985 v nekem pogovoru spodbudil sosed – Katežev Marjan (Golmajer) – danes eden starejših Predtržanov, da sem zapisal nekaj dogodkov iz tega obdobja in dodal svoje spomine in doživetja, saj sem kot mlad fantič, kot že rečeno, osebno doživljal in spremljal te dogodke. Leta 1985 sem imel na srečo še priložnost, da sta mi dva še živeča udeleženca teh predtrških aktivnosti v osebnem razgovoru pripovedovala dogodke iz tega časa in mi tako obudila spomin ter mi potrdila nekaj takratnih dogodkov, doživljanj in početij. Danes sta ta dva možakarja – takratna udeleženca in pričevalca – tudi pokojna.

Če se vrnem v spominu nazaj v leto 1946, moram najprej ugotoviti, da so bili to povojni časi, da je primanjkovalo živeža, da so v okolju začeli obnavljati porušene in poškodovane objekte, da me je kot trinajstletnega kratkohlačnika zanimalo vse, kar se je kje gradilo, zidalo in tesalo. To lastnost sem podedoval, saj so bili moji predniki skoraj vsi gradbeniki. Ta usoda, da sem postal gradbenik, je kasneje doletela tudi mene. V pašni skupnosti se je znašel tudi moj oče. Čeprav je bil tesarski mojster in je delal v svojem po­klicu, je imel v domači »štali« dve kravici, kar je bil tudi pogoj za skoraj obvezno članstvo v skupnosti. Malo posestvo smo obdelovali – oče poleg svojega poklicnega dela in otroci poleg šolanja.