Za kaj gre tam doli?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 20. marec 2016 / 12:11

Pod »tam doli« mislim na Sirijo in Turčijo. Mediji nas vsak dan zalagajo s poročili o vojni in humanitarni katastrofi, ki se tam dogaja. Redkeje pa postrežejo z razlago, iz katere je mogoče dogajanje tudi razumeti …

Islam premalo poznamo

Eden od najboljših razlagalcev bližnjevzhodnega dogajanja je dr. Primož Šterbenc, po stroki politolog in sociolog, predvsem pa strokovnjak za islam. Da je res tako, smo se lahko prepričali tudi, ko je bil naš gost na Glasovi preji, novembra 2014. Od takrat je seveda »tam doli« veliko novega. Nejasna je, denimo, vloga Turčije. »Ankara že nekaj časa deluje izrazito sektaško, saj se trenutna oblast na čelu z vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) močno identificira s sunitskim islamom. Tako ali drugače v Siriji podpira radikalne sunitske skupine in se ves čas zavzema za Al Asadov odhod. Je del problema, in ne rešitve. Povsem mogoče je tudi, da prihaja do konkretnega sodelovanja med Turčijo in Islamsko državo. Ankara ima skrajno skupino za orodje, s katerim naj bi na severu Sirije preprečila razvoj protodržavne entitete sirskih Kurdov. Turško zaskrbljenost zaradi kurdskega dejavnika je sicer mogoče razumeti. Zato tudi same turške invazije na sever Sirije ni mogoče izključiti, bi pa območje še dodatno destabilizirala. Ankara vidi skrajneže tudi kot sredstvo za zaustavitev vse večjega vpliva Irana na Bližnjem vzhodu. Tudi marsikateri podpornik vladajoče AKP simpatizira z Islamsko državo in vleče vzporednice med osmanskim kalifatom, ukinjenim leta 1924, in tvorbo, ki jo je razglasil Abu Bakr Al Bagdadi. Koncept kalifata namreč implicira enotno svetovno muslimansko skupnost, ki naj bi prinesla večjo vlogo zdaj marginaliziranih muslimanov v svetu. Obenem pa se turške oblasti zavedajo, da bi v trenutku, ko bi proti Islamski državi silovito nastopile z orožjem, ta lahko aktivirala speče celice znotraj države.« Evropa se na dogajanje največkrat odziva odklonilno. »Protiislamski diskurz na stari celini nikakor ni nekaj novega, saj obstaja približno od začetka 12. stoletja in trdi, da je islam agresivna in fanatična religija, sovražna racionalni misli in znanosti ter obenem zatiralska do žensk. Skozi zgodovino so tovrstni govor na različne načine vedno znova reproducirale različne družbene skupine, tudi renesančni humanisti … Danes se na Zahodu protiislamskega diskurza poslužujejo desne politične stranke, še posebej pomembno pa je poudariti, da plutokratske elite islam kot nevarnost subtilno slikajo z namenom odvračanja pozornosti od groteskne stopnje neenakosti oziroma velikanske socialne nepravičnosti, saj se zavedajo, da ves čas obstaja potencial za socialni upor.« Šterbenc poudarja, da islam premalo poznamo. »Ljudi je treba poučiti o zgodovinskem ozadju odnosov med islamom in zahodnim svetom. Odkrito je treba govoriti o križarskih vojnah, obdobju kolonializma, o nerešenem palestinskem vprašanju in o napadu na Irak leta 2003. Nujno je tudi poudariti, da sta krščanstvo in islam sorodni abrahamski religiji. Obenem pa moramo opozoriti na dejstvo, da je bil islam skozi dobršen del zgodovine tolerantna religija, ki je dopuščala visoko stopnjo avtonomije t. i. ljudstvom knjige, torej kristjanom in judom. Znanje o islamu mora postati del socializacije mladih. Pred kratkim sem predaval tujim študentom iz Poljske, Madžarske in Češke. Do samega islama so pokazali velik odpor z argumentom, da gre za nasilno religijo, ki se njih ne tiče. Obenem pa je kmalu postalo jasno, da o islamu ne vedo tako rekoč nič … Da bi se izognili takim nesporazumom, starim predsodkom in nestrpnim izbruhom vseh vrst, se moramo o islamu enostavno več pogovarjati in ga bolje spoznati.« (Vir: Pogledi, 24. 2. 2016)

Še o ženskih rečeh

»Intervjuvala sem na ducate in ducate Afričank, ki so pretrpele več težav in travm, kot večina Zahodnjakov o njih sploh prebere, in so zdržale, si utirale pot naprej. Pogosto sem odkrito jokala med intervjuji, saj nisem bila sposobna, da predelam to nasilje in sovraštvo proti ženskam, ki sem mu bila priča.« To je ob osmem marcu (velja pa celo leto) povedala ameriška fotoreporterka Lynsey Addario (1973), Pulitzerjeva nagrajenka, specialistka za fotografiranje kršitev človekov pravic in položaja žensk v tradicionalističnih družbah.

Pošljimo jih v vesolje

»Izjemno bi bilo, če bi dejansko lahko pripravili voditelje in predsednike različnih narodov, da skupaj preživijo teden dni na Mednarodni vesoljski postaji. Zagotovo bi bili politični problemi – vsaj tisti mednarodni – hitro rešeni. To je izkušnja, ki spreminja pogled na svet.« Tako predlaga Igor Rudajev, ki v Zvezdnem mestu blizu Moskve skrbi za koordinacijo med partnerji na Mednarodni vesoljski postaji in ima v teh rečeh velike izkušnje. Predlog je super, toda …