Videti so skoraj resnični

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. marec 2016 / 12:08

Okolico hiše Leona Makarja iz Zasipa krasijo številni kipi v naravni velikosti, ki marsikaterega manj pozornega obiskovalca zavedejo, da gre za žive osebe, zato so kar presenečeni, ko na pozdrav ne dobijo odgovora.

Zasip – »Še naš poštar je začudeno pogledal, ko na svoj pozdrav ni dobil odgovora,« se ob spominu na prvo »srečanje« lokalnega poštarja s kipom, ki ga je izdelal po svoji podobi, zadovoljno nasmeje Leon Makar in ponosno doda, da je omenjeni možak svojo prigodo kasneje razlagal celo omizju v vaški gostilni. »Še hči se ga ni povsem navadila,« iskrivo doda. Izdelav skulptur iz lesa se je resneje posvetil šele pred petimi leti, a les kot material za oblikovanje mu ni tuj, saj se je že kot otrok ves čas motal po očetovi mizarski delavnici in pri desetih letih že prijel v roke mizarsko orodje, da je očetu pomagal pri delu. »Lahko rečem, da sem imel mizarstvo v krvi.« Z mizarstvom so se ukvarjali še nekateri drugi člani njihove družine, zato se je sam odločil za povsem drug poklic. Izšolal se je namreč za dimnikarja, čeprav je potem opravljal še vrsto drugih poklicev, od mizarja do elektroinštalaterja.

A prav dimnikarski poklic ga je leta 1959 iz hrvaškega Zagorja pripeljal na Bled, čeprav je kmalu ugotovil, da to delo ni zanj. Spet je zamenjal nekaj služb, a ves čas ga je vleklo v mizarstvo, prizna. Tako je našel zaposlitev najprej v Lipu Bled, nato v Murki iz Lesc, kjer se je ukvarjal z montažo pohištva, na koncu pa je odprl lastno mizarsko delavnico. Ves čas pa je bil njegov konjiček rezbarstvo, ki se mu je posvečal popoldne po službi. »Svoje izdelke sem tudi razstavljal, prvič na razstavi, ki jo je organiziral sindikat.« Takrat je na ogled postavil lepo izrezljano mizo, ki še danes krasi dnevni prostor v družinski hiši v Zasipu. Tudi sicer je v hiši zelo malo pohištva, ki ne bi nastalo pod njegovimi spretnimi prsti, in prav vse je okrasil s čudovitimi rezbarijami. In prav vsaka rezbarija pripoveduje svojo zgodbo, pri čemer mu je vir navdiha karkoli iz vsakdanjega življenja, politike, zgodb ...

Veliko jih je povezanih s čebelarstvom, ki je še ena njegova strast, ki jo je odkril šele po upokojitvi. »Imeli smo vrt, na katerem je stal tudi star čebelnjak, ki se je že podiral. Lastnika sem prosil, ali ga lahko obnovim, ko je bil obnovljen, pa mi ni preostalo drugega, kot da začnem čebelariti,« se namuzne. Sam je poslikal tudi vse panje, čebelarjenje pa ga je spodbudilo tudi k inovacijam, saj je izumil panj, v katerem medu ni mogoče pridelovati z dodajanjem sladkorja. »Celo sam sebe ne moreš pretentati,« se zadovoljno zasmeje, ker tako lahko v svojem čebelnjaku ovrže vse očitke, da med ni čist, ker bi mu dodajal sladkor. Ob čebelnjaku pa so začeli nastajati tudi prvi njegovi kipi v naravni velikosti. »Na parceli je stal star hrast, ki ga je napadel hrošč, zato sem ga moral požagati, a sem ga del s koreninami vred pustil v zemlji. Iz njega sem izdelal medveda, luknje, ki jih je naredil hrošč, pa so bile videti kot strelne rane. Zato sem zraven naredil še lovca, ki teče pred medvedom, ker ga je zastrelil,« hudomušno razloži. Lotil se je tudi izdelave čebelarja s pipo v roki. »S pipo so čebelarji okajali čebele, da bi jih pomirili,« pojasni Makar. V povezavi s čebelarstvom je nastal še kip Antona Janše, začetnika modernega čebelarstva.

Večino kipov naredi zase, za svojo dušo, kot pravi, veliko jih tudi podari. Prav ta čas ima v delu medveda, ki ga bo podaril v zahvalo kolegu čebelarju, poleg tega pa mora dokončati še kip začetnika zdraviliškega turizma na Bledu Arnolda Riklija in kip svoje idealne ženske, spet nagajivo pogleda izza obrvi – noge si je »izposodil« od glasbenice Mance Špik, pričesko od političarke Eve Irgl, obraz pa bo oblikoval po svoji domišljiji, je še skrivnosten. Poskrbel je tudi, da je križ ob poti okrog Blejskega jezera, s katerega je nekdo pred časom snel Jezusa, tega znova dobil nazaj. Za izdelavo posameznega kipa je na začetku porabil skoraj vse leto, sčasoma pa je postal vse bolj spreten in zdaj je čas izdelave skrajšal za polovico. Kot material uporablja predvsem hrastov les, zlasti za kipe, ki stojijo zunaj, saj tako lažje kljubujejo vremenskim razmeram, za notranje prostore pa so po njegovih besedah primerni tudi lipa, breza in hruška. V njegovi zbirki se je tako nabralo že okrog 25 večjih kipov in še kup manjših, ki jih niti ne šteje. Njegova dela je bilo doslej petkrat mogoče občudovati tudi na razstavah, ta čas v izložbi obrtne zbornice v Radovljici.