Prepoved telesnega kaznovanja otrok (1)

Kot kaže, bo pasjo afero zamenjala debata okrog predloga novega družinskega zakonika. Ta med drugim določa tudi prepoved telesnega kaznovanja otroka.

Zakon naj bi bil zavezujoč tako za starše kot za druge osebe, državne organe in nosilce javnih služb. Najbrž ta predlog ne bo tako buril duhov kot kateri drugi, saj nihče ne bo hotel izpasti kot nasilnež. A vendarle je prav, da se tudi o tem začne razprava in da se reče bobu bob. Vseeno se mi zdi malce žalostno, da moramo v tej dobi napredka in vsega dobrega za človeka sprejemati zakone, ki ščitijo otroka pred telesnim kaznovanjem. Mar ni to za našo civilizacijo malce ponižujoče. Da moramo poudarjati, da se otrok ne pretepa in to določiti z zakonom. Kot da ne bi v tem času dognali nekaj več o razvoju otrok, kot so vedeli naši predniki. Kot da je otrok še vedno manjvredno bitje, ki je last odraslih. Samo danes mu ne rečemo lastnina, ampak – projekt. Mnogi odrasli so še vedno prepričani o učinkovitosti telesne kazni. K temu jih še dodatno spodbuja misel, da nas otroci ogrožajo, da bodo naredili revolucijo in prevzeli oblast. Mi, ubogi odrasli, pa bomo nemočno gledali, kako bodo hodili po nas, nas zaničevali, nas ne bodo upoštevali in ne spoštovali. Potem nam bo žal za vse zakone, ki smo jih sprejeli v korist otroka, in pogrešali bomo čase, ko je bila klofuta še dovoljena in otrok zaradi nje ubogljivo bitje … Pa res vse to drži ali ni to zgolj majhna laž velikih odraslih, ki pozabljamo, da smo mi tisti, ki smo bolj odgovorni, bolj zreli in bolj izkušeni … kot otroci. In če je tako, nam ne preostane nič drugega, kot da to odgovornost, zrelost in izkušenost pokažemo. Tega pa ne naredimo z iskanjem razlogov za to, zakaj lahko otroka udarimo. Svojo zrelost lahko pokažemo s tem, da se vprašamo, ali smo kos starševski vlogi, vsakodnevnim situacijam in če nismo – da se naučimo poiskati pomoč, boljše načine vzgajanja kot z nasiljem.