Ni nemogočih poti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. marec 2010 / 06:00

Izšla je še ena od sanjskih knjig - pa ne le zato, ker jo je izdala založba z imenom Sanje, bolj zato, ker pripoveduje, kako zelo lahko so v življenju človeka sanje del njegove "resničnosti" ali kar resničnost sama.

»Čez nekaj časa spoznaš rahlo razliko med držanjem za roke in oklepanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odpiranja in da družba ne pomeni varnosti. Spoznavati začenjaš, da poljubi niso pogodbe in darila niso obljube. Priznavati začenjaš svoje poraze z dvignjeno glavo in odprtimi očmi, s pokončno držo odraslega, ne s potrtostjo otroka. Naučiš se graditi vse svoje poti danes, ker so jutrišnja tla preveč negotova za načrtovanje. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože. In nauči se, da resnično lahko zdržiš … Da si resnično močan in da si resnično vreden.« Te besede je zapisal človek, ki si je upal udejanjati svoje sanje: Tomaž Humar (1969-2009) v fotomonografiji Ni nemogočih poti. Ta je prvič izšla že leta 2001, založil jo je Mobitel. Na dan, ko bi bil Tomaž star 41 let, 18. februarja 2010, je založba Sanje predstavila drugo, dopolnjeno izdajo te imenitne knjige, natisnjene v šestih barvah; dodani so predvsem opisi glavnih vzponov, ki jih je Tomaž opravil v zadnjih sedmih letih; med njimi je tudi tisti, med katerim sta ga pakistanska pilota 10. avgusta 2005 rešili iz južne stene gore Nanga Parbat in zadnji na goro Langtang Lirung, ko so ga švicarski reševalci našli 14. novembra 2009, mrtvega. To je bila zadnja pot moža, za katerega sicer res ni bilo nemogočih poti.

Humar ni pisal samo tako zanesenih besed, kot so zgornje. Znal je biti tudi nadvse stvaren. O tem, denimo, kako je med dolgotrajnim bivanjem v visokih gorah z – umivanjem nog. »Glede umivanja nog v gorah so mnenja zelo različna. Vedra z vročo vodo so zlata vredna, pa še poceni so. Nekateri še vedno prisegajo na dobro zaščito in se umivajo zelo redko; v izogib umivanju si pomagajo celo z damskimi vložki. Drugi pa pretiravajo z vsakodnevnim drgnjenjem vitalnih delov. Jaz se držim pravila 'vsaj enkrat na teden, pa če je treba al pa ne'. Bistveno več skrbi posvečam obleki, ki mora biti pred vzponom popolnoma čista. Ker, če še ne veste; zrak je dosti boljši izolator mraza kot pa švic.« Vas zanima, kaj si je 29. oktobra 1999 na gori Daulagiri skuhal za edini obrok tistega dne? »29. oktober. Peti dan zamenjam bioritem. Odslej plezam samo podnevi. Tudi prehrana postane bolj redna, jem kot pes – enkrat na dan. V skledo si natopim približno sedem decilitrov vode, vanjo zamešam juho, čaj in kapučino, narežem nekaj pršuta s sirom, dodam nekaj piškotov, pomešam in pogoltnem vse skupaj. Zajtrk, kosilo in večerja hkrati so gotovi, čas je za plezarijo.« No, slow food tole res ni bil, bil pa je obrok za preživetje. Za zmago v podvigu, o katerem je Reinhold Messner zapisal: »S solo vzponom v južni steni Daulagirija leta 1999 mu je uspel podvig, ki ga danes ne more ponoviti nihče. S tem je odprl novo dimenzijo klasičnega alpinizma.« Solo vzpon na goro in sestop z nje sta trajala od 25. oktobra do 3. novembra. V alpskem stilu (se pravi sam in ne način skupinske odprave) je najprej preplezal osrednji del južne stene gore do višine 8000 m. Približno 4000 m dolgo smer je po svojem pokrovitelju poimenoval Mobitelova (ta pa je bil pokrovitelj takih norih podvigov tudi zato, ker ga je takrat vodil mož z razumevanjem za take odštekane reči, ime mu je bilo Anton Majzelj). Sestopil je po Švicarski smeri do višine 5600 m. Škoda le, da ni nadaljeval čisto na vrh, na 8167 m. A znal je tudi odnehati in si tako rešiti življenje. 2. novembra, na 8000 m: »Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš umrl, in to zagotovo /…/ Razumel sem, zato se nisem igral z danostjo. Daula mi je dal steno, vrha pa ne. Bil sem hvaležen za spoznanje. Hotel sem še kdaj pogledati otrokom v oči. Želel sem še kdaj nabirati kostanj … Preprosto, hotel sem živeti, zato sem sestopil na severno stran.«

Ironija je hotela, da je zmagovitemu vzponu na Daulagiri sledil hud padec pri gradnji domače hiše, po katerem so mu zdravniki napovedovali, da ne bo nikoli več hodil. Pa je shodil in v letih 2002-2009 opravil še osem velikih vzponov. Ob tragičnih zapletih, ki so jih spremljali, zlasti tistemu na gori Nanga Parbat, so ga eni občudovali, drugi zmajevali z glavami v slogu »Gora ni nora …« Se eni in drugi kdaj vprašamo, če so ga na njegove nemogoče poti po gorah in na oni svet gnala tudi naša občudovanja in obrekovanja?