Mož iz ozadja TV-prenosov

Eno od treh priznanj za življenjsko delo je RTV Slovenija letos namenila Janku Bolki, za katerega pravijo, da ni nikoli nastopal pred kamerami, je pa vedno naredil vse, da so lahko to uspešno počeli drugi in prenašali zgodbe svojim gledalcem.

Janko Bolka, doma iz Tupalič pri Preddvoru, je človek iz tehničnega ozadja različnih televizijskih prenosov, kjer je opravljal vrsto služb vse do današnjega pomočnika vodje produkcije in producenta velikih projektov. Čeprav so bile med slednjimi tudi drame, kongresi, zabavno-glasbena produkcija, pa so bili v njegovi devetintridesetletni poklicni karieri v ospredju predvsem športni dogodki: olimpijske igre, svetovna prvenstva, skoki v Planici, tekme v alpskih disciplinah, veslanje ...

Improvizacije ni, vse je skrbno načrtovano

»Štirinajstkrat sem delal na prizoriščih olimpijskih iger, sedemkrat na svetovnih prvenstvih, šestkrat sem vodil ekipo kot producent, ko smo kot 40- do 60-članska ekipa RTV Slovenija na olimpijskih igrah zagotavljali televizijski signal za ves svet. Začel sem v Moskvi leta 1980, bil v Sarajevu 1984, ko smo še v takratni Jugoslaviji dobili prvo medaljo na zimskih olimpijskih igrah, pa v Lillehammerju 1994, ko smo odšli iz JRT, samostojna Slovenija pa je tam dobila svoje prve olimpijske kolajne. Bil sem v Los Angelesu, Atlanti, Naganu, v Sydney so nas povabili, da smo na olimpijskih igrah »delali« dviganje uteži za ves svet: nato so nas najeli za Atene za hokej na travi, za Peking za kajak kanu in BMX-kolesarjenje čez drn in strn in slednjič za Torino za smučarske skoke, ki smo jih »delali« tudi v Vancouvru in Sočiju. Zdaj smo že dobro poznani, da smo v skokih doma, ime pa smo si naredili v Planici,« pove sogovornik. Kolikokrat je od leta 1978, ko je bil tam prvič, delal v Planici, danes težko prešteje. Delal je z legendarnima režiserjema Stanetom Škodlarjem in Benom Hvalo, z dobro uigranimi ekipami novinarjev in komentatorjev pa seveda z odličnimi organizatorji prireditev. Svoje čase so Planico »pokrivali« z zgolj petimi kamerami, nato jih je bilo vsako leto več, danes jih je sedemnajst, poleg tega pa še »slovenske« kamere. Določene kamere so namreč v svetu znane kot slovenske, ker gre za slovensko inovacijo, denimo kamera na odskočni mizi skakalnice za analizo odriva, pojasni Janko Bolka. Sicer pa je vsaka priprava na prenos tekmovanja, kakršna je tudi za Planico, plod dobrega sodelovanja med organizatorji tekmovanja, vsemi tam prisotnimi službami in RTV. Improvizacije ni, vse mora biti temeljito načrtovano. Teden dni pred tekmovanjem pa začenjajo vleči kable in nositi kamere na dogovorjene lokacije (za precej strm Cipernik uporabijo helikopter), pri tistih na visokih stolpih jim za varovanje ljudi in tehnike pomagajo tudi gorski reševalci. Na sredo pred četrtkovim treningom mora tehnika delovati, ekipa v reportažnem avtu mora biti na mestu, kajti naslednji dan mora vse delovati brezhibno. Dober prenos je za gledalca nekaj samoumevnega, tem bolj pa si ga kritični gledalec zapomni, če je storjena najmanjša napaka. Za prenos iz Planice dela od sedemdeset do devetdeset ljudi, za olimpijske igre okoli sto.

Pomemben je ekipni duh

»To je ekipno delo, tako tudi priznanja za življenjsko delo ne pojmujem le kot nagrado meni, temveč vsem, ki so delali z menoj. Ekipni duh je zelo pomemben, če le eden v skupini zataji, se veriga strga in stvar ne deluje. Ob dobrem sodelovanju pa lahko skupaj naredimo uspešno zgodbo,« poudarja Janko Bolka.

Letos pojde na svoje petnajste, pravi, da svoje zadnje olimpijske igre. »Ravno danes so me sodelavci spomnili, da sem leta 2002 rekel enako, češ da sem že prestar,« pravi sogovornik, ki ugotavlja, da se vse življenje učiš in izpopolnjuješ svoje tehnično znanje, pa vendar si zelo hitro v zaostanku in z leti vse težje dohajaš nova dognanja. Pri nakupu reportažnega avta pred dvema letoma je bil zraven, a pravi, da mu je marsikaj neznanega. Sicer v reportažnem avtu ne dela več, to početje je prepustil mlajšim. Z novostmi skuša biti ves čas na tekočem. Pravi, da se učiš tudi iz prakse, pa tako, da gledaš k sosedom, kako delajo oni, in nato iščeš nove, boljše rešitve in jih skušaš prehiteti. Avstrijska televizija je bila zanj in za sodelavce vselej izziv. Z ostalimi televizijami so tekmovali, da bi pokazali kaj novega, nov kader, nov pogled, in marsikje so bili prvi: tako denimo leta 1986 v Kranjski Gori, ko so lahko ob prenosu drugega teka pokazali, kateri je bil tekmovalec v prvem teku. Danes je to nekaj običajnega, takrat pa je bila to inovacija. Pri skokih pa so denimo ob počasni ponovitvi skoka s puščicami pokazali smer in moč vetra, vendar jim tega po dveh letih niso dovolili več uporabljati. Izzivov je veliko, vendar zaradi finančnih omejitev pri novostih težko konkurirajo visokim tehnološkim standardom na avstrijski ali nemški televiziji, pravi Janko Bolka.

Priprave na olimpijske igre v Riu potekajo že nekaj časa. »Začnejo se z odločitvijo urednika, kaj se bo delalo, nato se zbirajo informacije, kako bodo prireditelji to pokrivali, zatem se oceni, kateri športi bodo za Slovence zanimivi za komentiranje, določijo se komentatorska mesta, se dogovori, koliko ljudi bo odšlo na prizorišče iger, nato se začnejo načrtovati prostori in oprema, dogovarjati, kakšne bodo povezave ... Nato pride prvi udarec, ko je vse to predrago in je treba reducirati stroške. Leto pred olimpijskimi igrami se naredi končno naročilo in začne pripravljati oprema. Nato se poišče špediterja, ki bo vso opremo dostavil na prizorišče olimpijskih iger. Opremo postaviš v nekaj dneh, sledita dva tedna dela, ko gledalcem prenašamo olimpijska tekmovanja. Na koncu čez noč vse skupaj podremo in gremo domov. Turističnih ogledov ni, običajno v trgovini kupiš spominke in napišeš razglednico ...« razlaga sobesednik. Ko si je hotel tik pred odhodom ogledati Nagano, je šel namenoma osem kilometrov peš z olimpijskega prizorišča do mesta, da je dobil vsaj vtis. Za Rio so trenutno v fazi finalizacije načrta, tehtanja kovčkov, vgradnje in čakanja na zadnjo opremo.

Maskote z vseh olimpijskih iger

Na ključne dogodke iz poklicne kariere Janka spominjajo maskote, ki jih je prinesel z vsakih olimpijskih iger, pa fotografije, plakete, celo ura iz leta 1984, ki še vedno deluje. In spomini, med katerimi so lepi in manj lepi. Med slednje se zapiše tudi naporno delo v slabih vremenskih razmerah, od dežja v Vancouvru do hude vročine v Atenah s 40 stopinjami Celzija v senci, od močnega vetra, ki je v Sarajevu leta 1984 odtrgal kamero ter poškodoval položene kable, ki sta jih z Janezom Kavarjem v snežnem metežu poskusila zavarovati in bila pri tem z zaledenelimi brki videti, kot bi ju potegnili izpod plazu; od poostrenih varnostnih ukrepov po 11. septembru, ko imajo ekipe pogosto občutek, da živijo in delajo za žico v taborišču, do groženj s terorističnimi napadi, zaradi česar je denimo v Sočiju pot iz mesta na prizorišče iger varovala vojska ... Nekatera doživetja so bila naravnost adrenalinska, mnoga so navdajala s ponosom, nepozabno je bilo denimo tisto iz Lillehammerja leta 1994, ko so iz studia delali neposreden vklop v Ljubljano z nosilkama olimpijskih medalj Alenko Dovžan in Katjo Koren ob navzočnosti Jara Kalana.

»Ostanejo lepi spomini, ostanejo prijateljstva, povezave, ostane ime, tudi ime RTV Slovenija, ki si je z dobrim delom ustvarila ugled po vsem svetu. To je največja naložba. Meni pa so ostale tudi maskote,« sklene Janko Bolka.