Stane Vidmar pijan od ljubezni

Besedilo: Saša Pivk Avsec
Kategorija: Prosti čas / petek, 11. november 2011 / 06:00

V začetku novembra je Stane Vidmar izdal novo knjigo svojega življenja, kot imenuje glasbene zgoščenke, na katerih skozi pesmi izpoveduje življenjske zgodbe. So nadaljevanje dosedanjih šestih zgodb, a zaradi velike preizkušnje, ki jo je imel v lanskem poletju, nekaj posebnega.

Stane, nov projekt Pijan od ljubezni, ima posebno zgodbo, ki jo spremljajo štiri enajstice. Kaj pomenijo?

»Rojen sem 11. 11. 1956, na novi zgoščenki je posnetih 11 pesmi, izšle so v letu 2011. Poleg tega pa sem lani novembra, pet mesecev po operaciji glasilk, spet dobil priložnost peti, čeprav sem bil trdno prepričan, sumili smo na raka na glasilkah, da se bom moral posloviti od življenja. Slovo sem celo že naznanjal s pesmijo Ko bom zadnjič dvignil roko, ki je potem dobila simbolno, enajsto mesto na albumu.«

Neobičajen je tudi ovitek zgoščenke, saj sta običajno škatlico zamenjali lični kartonski srci.

»Srce simbolizira ljubezen, ljubezen staršev do otroka, ljubezen, ki vlada v družini. Prepleteni srci na ovitku, se v notranjosti spojita z manjšim in povezani simbolizirajo sklenjen družinski krog. Poigral sem se tudi z meni najljubšimi barvnimi odtenki. Zlata se prepleta z rdečo in belo barvo. Zelo pogosto uporabljam to kombinacijo tudi pri oblačilih, celo pri avtomobilih.«

Rojstni dan praznujete prav danes, 11. novembra, zato vse najboljše.

»Hvala za vaše čestitke. Res sem se rodil 11. novembra in sem pravi škorpijon, je pa tako, da jaz rojstni dan praznujem vsak dan sproti, 365 dni v letu. Vsako jutro, ko se prebudim, se veselim življenja, sem srečen, da lahko stisnem k sebi svojo ženo, jo poljubim. To mi pomeni več, kot vse bogastvo tega sveta.«

Novim besedilom, vašim izpovedim, običajno dodate že znano melodijo, tako, ki jo imajo poslušalci že v ušesih.

»Priznam, da vroče vode ne odkrivam, kar zadeva melodij. Ponavadi izberem že znane melodije, vedno in povsod pa napišem avtorja skladbe. Dodam pa novo besedilo, svojo izpoved, ki se nikoli ne nanaša na originalno skladbo.«

Kdor pride na vaš koncert, ne posluša le pesmi, sliši izpoved vašega življenja. Ljudem ste se predali, razkrili tisto nekaj, kar bi marsikdo zamolčal in obdržal zase.

»Večkrat pritečejo obiskovalcem mojih koncertov solze po licih. Ker se najdejo v mojih pripovedih. Brez dlake na jeziku govorim o mojem življenju, kalvariji, ki sem jo prestal, o alkoholu, drogi, ženskah, otrocih, s katerimi nimam nobenega stika. S tem olajšam svojo dušo in drugim prepuščam besede v razmislek in poduk.«

Zakaj bomo vašo novo zgoščenko zaman iskali na policah trgovin?

»Ta plošča mi resnično ogromno pomeni in želim prav vsakemu, ki jo bo kupil, na poseben srček v ovitku napisati posvetilo in izročiti posebnega angelčka, kot varuha njegove družine. Da bo vsak začutil delček tistega, kar ob petju teh pesmi občutim sam.«

Do novega leta bo že kar nekaj priložnosti, da se poslušalke in poslušalci srečajo z vami. Kje bodo letos tiste dnevne sobe, kot radi rečete, kjer bo možno slišati izpovedi vašega življenja?

»Že 13. novembra bom nastopil v Kulturnem centru v Tržiču, 19. novembra v Kulturnem domu v Šentjurju, 27. novembra v Kinu Sora v Škofji Loki, 18. decembra v Ivančni Gorici in 23. decembra v Žetalah.«

Je bil tudi letos ribolov vir vaše sprostitve in način pridobivanja nove energije za nastope?

»Tako je. Poleti sem cel mesec preživel na Arktiki, kamor sem se vrnil po osmih letih, sicer pa je bil to že moj sedeminštirideseti obisk teh severnih krajev, kjer me najbolj navdušujejo lososi. Uživam, ko jih objamem, poljubim in vrnem v vodo.«

Bo kakšna pesem presegla tisto, ki jo običajno zapojete na koncertih kot zadnjo, Ne budite me, vas prosim?

»Težko. Snov za to pesem je nastajala v času mojega zdravljenja v Begunjah, ki mi je pomagala prebroditi moje najhujše življenjsko obdobje, po smrti matere. Za to bom do konca svojega življenja dolžnik vsem, ki so mi tam pomagali uzreti luč na koncu dolgega predora, še posebej pa moji družini. Večkrat se zgodi, da me pokličejo z željo, da bi prišel to pesem zapet v cerkev ali na zadnji dom, na pokopališče, ob smrti kakšne mame, vendar tega ne zmorem. Se pa zgodi, da pesem zavrtijo prek zvočnikov na pokopališču in pospremijo svojega bližnjega tja, odkoder ni vrnitve. Tudi na nastopih pesem Ne budite me, vas prosim zapojem kot zadnjo, kot odhod v večnost.«