Evangelij po Tomažu

Danes bo eden najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov dopolnil sedemdeset let: Tomaž Kržišnik, akademski slikar, oblikovalec in scenograf, rodil se je 9. februarja 1943 v Žireh, kjer tudi zdaj živi.

Ko se je Tomaž Kržišnik konec 60. let vrnil s študija na Akademiji lepih umetnosti v Varšavi, kjer je 1968 magistriral, je postal pravi »enfant terrible « slovenske likovne scene. Za navedeni francoski besedi je v slovarju tujk tudi tale razlaga: »kdor moti ali vzbuja pozornost«. Tomaž je v tistih letih s svojimi deli in nastopi dejansko marsikoga zmotil, da o zbujanju pozornosti niti ne govorimo. Sicer pa je bolj ustrezna beseda, s katero lahko označimo njegov prispevek k slovenski likovni umetnosti, če rečemo, da je bil inovator. Njegove knjižne ilustracije, plakati in druge oblike vizualnih komunikacij so nekatere motili in zbujali veliko pozornost, predvsem pa so bili nekaj novega. Njegov najmočnejši avtorski adut je bila ves čas »izrazno avtonomna risba« (dr. Stane Bernik), v njej je najbolj sam svoj. Prepoznamo jo tudi v njegovi gledališki scenografiji in v izdelkih uporabne umetnosti, pri oblikovanju keramike in stekla. Za svoja dela je prejel več visokih priznanj: nagrado Prešernovega sklada 1975 (za likovno podobo lutkovne predstave Zlata ptica), naziv Stadtmaler v Leverkusnu (1988), Plečnikovo nagrado 1989 (za stvaritve na gradu Tabor, Laško), Prešernovo nagrado Gorenjske (1990) …

Kržišnikov sprva inovativni in provokativni opus je zdaj že »kanoniziran«, je že del slovenske likovne dediščine. (Tudi zato pišem o njem v tej muzejski številki Snovanj.) Najbolj celovito je predstavljen v monografiji (Tomaž Kržišnik, Izrisane podobe sveta in oblik), ki jo je napisal dr. Stane Bernik in je izšla 1994 ob njegovi veliki retrospektivni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana. Po tej razstavi je umetnik deloval predvsem kot učitelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na Oddelku za oblikovanje, kjer se je 2008 upokojil kot redni profesor, živi pa že dolgo na svojem domu v Žireh. Tu so na travniku med Tomaževo hišo, Soro in Žirkom skupaj z ženo Majo in njeno mamo Jutro Krulc, priznano vrtno arhitektko, uredili čudovit botanični vrt.

Ob tej priložnosti bi rad iz celote umetnikovega opusa izpostavil le nekaj del, ki so izrazito povezana z Žirmi in Žirovci. Na prvem mestu je seveda znak Alpine, ki ga je oblikoval 1969, po vrnitvi iz Varšave. V Žireh so takrat nekateri negodovali, pohvalili so ga Japonci, danes lahko rečemo, da je že klasika, prestal je preizkušnje časa. (Upajmo, da jih bo tudi Alpina!) Na »klasično« vprašanje likovnih neukov, »kaj ta znak pomeni«, je avtor najlepše odgovoril svojemu študentu, zdaj samostojnemu oblikovalcu Matjažu Mazziniju. »Znak je čisto moja kreacija. Izhodišče je razmeroma zelo preprosto: Alpina, smučarija in čevelj. Čevelj je iz podplatov, ki so sestavljeni iz plasti, sled za smučkami je črta, črka A je Alpina. Nobene velike formalnosti, in to kljub času, ki je imel svoj aktualni formalni jezik – 'opart'. Verjetno je tudi to bilo kje v ozadju, toda jaz sem se oprl na omenjeno vsebinsko vrednost in se je izšlo.« In tako je nastal znak, ki je »z geometrizirano jasno izpeljano strukturo eden pomensko najbolj v času zasidranih slovenskih znakov« (Bernik).

Drugo inovativno delo, povezano z rodnim krajem, je pesniška zbirka Obraz Ivana Minattija, ki jo je Tomaž oblikoval kot »knjigo objekt«, natisnila pa jo je žirovska tiskarna Etiketa v barvnem sitotisku. Lahko je zaprta v »šubru« ali pa stoji na mizi in razprta deluje kot obrazi v profilu, hkrati so ti obrazi listi, na katerih so natisnjene pesmi. V pogovoru za Žirovski občasnik sem Tomažu navrgel, da je bila ta knjiga »revolucionarna« in »eksperimentalna«, on pa je odgovoril: »Da je knjiga revolucionarna, je prehuda beseda. Jaz bi rekel, da je inovatorska … V Minattijevem in mojem Obrazu je združeno oboje: likovna in tehnološka inovacija. Materiali so bili ceneni, vendar oplemeniteni s tehnologijo. Knjiga je pozneje doživela velika priznanja, od Švice prek Japonske do Poljske. Je kreativni izraz tiste dobe, ki sicer, v političnem smislu, velja za 'svinčeno'. Vendar poudarjam, da umetnost sama po sebi ni politična, ni ne desna ne leva. Umetniki smo na svetu zato, da naredimo kaj kreativnega.«

Žiri in Žirovce je Tomaž bolj malo upodabljal. Narisal je nekaj portretov, tudi skladatelja Antona Jobsta, 1978. (Ponosen sem, da sem med portretiranci v pastelu tudi podpisani.) Žirovske krajine skorajda ni risal, pravi, da mu »ne leži«. Čisto drugače se je odzival na pejsaže Mediterana in velikih mest. »Vsi slikarji severa so bili 'obsedeni' od svetlobe in toplote Sredozemlja. Nostalgija za soncem je vpisana v vseh severnjakih. Žiri so sever in Žirovci smo severnjaki. Naša meja s Sredozemljem pa je na Colu. Po drugi strani je meni zelo težko risati Žiri – ker jih preveč poznam in sem jim po svoje odtujen. Mediteran pa v človeku (ki je vrh tega severnjak) zbudi najbolj nežna čustva in zaigra na najfinejše tone. Na Braču lahko slikam brez primere, najlepše pastele, v Žireh in v Sloveniji nasploh pa zelo malo.«

No, resnici na ljubo, je Tomaž veliko ustvaril tudi v svojem žirovskem ateljeju. Dobro bi bilo po nacionalnem kmalu posebej opredeliti še žirovski del njegovega opusa. Najprej popisati vsa dela, ki jih je največ pri zasebnikih in zajemajo široko paleto oblik in vsebin, od priložnostnih risb do uporabnih izdelkov iz keramike in stekla (pečnice, vaze …), od znaka Alpine do Lintverna, maskote starih Žirov, od manjših zasebnih instalacij do celovite ureditve spovednice v levem zvoniku župne cerkve sv. Martina v Žireh; ne nazadnje je tu še oblikovanje nekaterih pomembnih publikacij, zbornika ob 30-letnici Alpine in prvih zvezkov Žirovskega občasnika. Ko bi imeli tak popis, bi lahko postavili razstavo. Tu bi rad izpostavil samo še velik pomen Tomaževe odločitve, da se je s svojih ljubljanskih delovišč ves čas vračal v Žiri in tu neutrudno razširjal svoj evangelij o poslanstvu sodobne likovne umetnosti in sploh o potrebi, da se tudi Žirovci, od katerih bi se mnogi najraje zaprli v svoj rezervat na koncu sveta, ves čas ustvarjalno soočamo z izzivi iz tega velikega sveta. Prav to je ves čas počel tudi sam in nam bil v tem mnogim za zgled. Tomaž, hvala, vse najboljše ob sedemdesetletnici in zdravja ti želimo!