Forma starostnikov

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / petek, 19. februar 2016 / 10:27

V športu so izkušnje zlata vredne, pravijo vedno tisti, ki hočejo na stara leta dobiti še kakšno priložnost. Seveda, če izkušnje dobiš z leti, leti, leti in ne samo v eni sezoni, v kateri si ga res nadrsal, nasankal, naj... skratka. Če imaš izkušnje in nimaš »moči«, je dobro ... imaš vsaj nekaj. V življenju je tako, da morajo mladi poslušati starejše, čeprav zelo neradi, starejšim pa ni nujno poslušati mladih. V prejšnji skupni državi smo imeli krasen slogan, ki je pravil, da na mladih svet stoji. Ta slogan so si izmislile sive glave, ki niso in niso nikakor hoteli sveta zapustiti mladim. Izvedel sem, zakaj ne. Zato, ker so se stalno počutili mlade. In potem vsak spraševalec pride do odgovora, da si star toliko, kolikor se počutiš. To je res, vendar pa pride dan, ko moraš zrelo priznati, da je prišel čas, ko moraš priznati, da se moraš postarati. Gledam skoke in na isti skakalnici skačeta 16-letni pobič in 44-letni moški. Starejši celo bolje kot mlajši. Ima izkušnje, zato ima prednost. Vendar sem potem brskal po časopisju, če bi kje zasledil, da so imeli veteransko tekmo smučarskih skakalcev, recimo v kategoriji med sedemdeset in osemdeset let. Nič. Potem sem iskal mlajše, tam nekje med šestdesetim in sedemdesetim letom. Ničesar nisem našel. Pač skoki niso veteranski šport. Skoki v višino so, smučarski pa ne. Lahko pa da v našem časopisju nikoli nič ne piše na to temo. Nisem našel niti, da bi kak sedemdesetletnik vozil veteranski smuk nekje v Wengnu. Nisem našel niti nogometne veteranske lige, kjer bi se med seboj merili osemdesetletniki. Ali sem slabo iskal ali to za časopisje ni zanimivo ali pa tega res ni? Ko smo že pri iskanju, sem našel, da obstaja kolesarski rekord na eno uro med stoletniki. Pred dobrim letom je 102-letni Francoz Robert Marchand potolkel svoj rekord. V eni uri je na velodromu prekolesaril 26 kilometrov in 227 metrov. V cilju je rekel, da se ni dopingiral. Vseeno so ga prekontrolirali in ugotovili, da je pil samo vodo z medom. Zaključek bi bil, da vsak šport ni za starostnike. Kar pa ne pomeni, da šport nasploh ni za starostnike. Še kako je pomemben, le ugotoviti moramo, kateri, koliko in kdaj. Ne bom se držal že napisanega niti kakšne tuje teorije, ampak zgolj tistega, kar sem v svojih letih udejstvovanja v športu in druženja s starejšimi sam opazil. Izhajal bom iz teka, kolesarstva in gorništva oz. pohodništva, kjer je starostnikov veliko in v zadnjih letih se število še povečuje. Prvo, kar sem opazil, je pomanjkanje motivacije. Tako kot sem pisal v prejšnji številki, večini ljudi, ki so stari več kot 65 let, se šport zdi »trapast«. Večini. Vendar pa obstajajo ljudje, ki se v teh letih šele začnejo ukvarjati s športom. Njim bomo namenili več časa ...