Najprej zažgeš knjigo, potem človeka

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / ponedeljek, 15. februar 2016 / 10:23

Odgovor na pismo, objav­ljeno 31. decembra 2015

Avtor pravi: S knjigo nad knjigo. Ne z ognjem. Se strinjam. Za primer navajam Belo knjigo slovenske osamosvojitve (2013), ki v zažgani knjigi dopolnjuje manjkajoči(!) odvzem orožja Teritorialni obrambi.

Nagovorila me je avtorjeva »spominska banka«, ki, kot kaže, hrani selektivni spomin. Tudi mnogi drugi komentatorji tega dogodka ga imajo. Npr. prof. dr. Miha Kovač, oddelek za bibliotekarstvo FF, ki pravi, da v imenu Korana in Svetega pisma verski blazneži ubijajo tako rekoč od samega začetka obeh verstev (Ona, 1/2016), a mnogi s(m)o do nedavnega živeli v času, ko so v imenu knjige Kapital in njene ideje ubijali. Danes to delajo džihadisti.

Prav je, da se opozarja na požig knjig med protireformacijo. Ni pa prav, da se zavestno nočemo spominjati drugih, enakih ali celo bolj škodljivih dejanj iz novejše zgodovine, pravi dr. Luka Vidmar, ko so v sodelovanju s Protestantskim društvom Primož Trubar in Mestno občino Ljubljana postavili novo historično pravilnejšo ploščo o požigu knjig l. 1600. (Zvon, 1/2014). Mnogi je še vedno nočejo (s)poznati.

Selektivni spomin, zapovedan med komunizmom, mnogim izloči iz vedenja požige knjig oziroma pisane besede iz polpreteklosti, tudi tik pred osamosvojitvijo. Uničenega je bilo 80 do 90 odstotkov arhiva SDV. Na osnovi teh dokumentov, knjig in ideje komunizma so bili mnogi požgani; beri pobiti, obsojeni na političnih procesih, razlaščeni, ožigosani za sovražnike ljudstva … Škof Vovk požgan dobesedno. Nalogodajalci so skušali uničiti obtožujoče dokumente posameznikov, ki so v imenu komunizma (in lastnih koristi) vzdrževali in branili državno ureditev, ki je sistematično kršila človekove pravice. Takrat so bili ti odgovorni samo CK in politbiroju. Po porazu komunizma so mnogi postali zagovorniki in razlagalci demokracije (!), tudi glavna oseba iz požgane knjige.

Med vojno in po njenem koncu je bilo požgano mnogo gradov vključno s knjižnicami. Razrezana je bila celotna naklada Balantičevih pesmi. V požig knjig spada tudi kulturni molk med NOB, zaplemba oziroma prepoved ideološko sporne domače in tuje literature. Kocbek je tako aktualen še danes.

In ko smo že pri požigu knjig in posledično zažigu/uboju človeka, se spomnimo obžalovanja Svetlane Makarovič, avtorice tudi otroških pesmi in pripovedk (!?), na knjižnem sejmu v predreferendumskem času, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas (spletno Delo, 25. 11. 2015). Ima v mislih tudi njej ljubi komunizem?

Franc Pintar, Bled