Jenko ob bok Prešernu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 12. februar 2016 / 10:50

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava z naslovom Čut se zlije mi v besede o pesniku Simonu Jenku in Jenkovih nagrajencih. Tudi ob slednjih se zopet zavemo, da smo Slovenci narod pesnikov.

Kranj – »On je pel, kadar in kar mu je velevalo srce,« je o Simonu Jenku, pesniku Sorškega polja, kot smo se učili v šoli, zapisal njegov sodobnik, pisatelj Josip Stritar. Lani smo praznovali 180. obletnico Jenkovega rojstva in 130 let od izida njegove pesniške zbirke, letos pa bo minilo 30 let, odkar je bila v Kranju prvič podeljena po njem imenovana nagrada za najboljšo pesniško zbirko. To sta tudi razloga, da so v Gorenjskem muzeju letos v času slovenskega kulturnega praznika pripravili razstavo o Simonu Jenku in Jenkovih nagrajencih. »Razstave v Galeriji Prešernove hiše ob 3. decembru in 8. februarju so sicer največkrat posvečene Francetu Prešernu, njegovemu življenju in delu, pa tudi aktualnemu dogajanju v povezavi z njegovim imenom (Prešernovi nagrajenci, nove izdaje …). Že od začetka delovanja muzeja pa je bil del razstav posvečen tudi drugim literarnim ustvarjalcem, zlasti Prešernovim sodobnikom in tistim, ki so posebej povezani s Kranjem. Od leta 1977 do zadnje obnove pred leti je bila v Prešernovi hiši tudi urejena Jenkova soba s predstavitvijo pesnika. Jenka smo letos po daljšem času spet posebej poudarili, s tem obeležili omenjene obletnice in hkrati opozorili na ustvarjanje sodobnih pesnikov,« je o motivih za razstavo povedala avtorica Monika Rogelj.

Kranj namreč ni le mesto pesnika Franceta Prešerna, ampak je tudi domače mesto pesnika Simona Jenka. Dr. Janez Mencinger, njegov sošolec, je leta 1873, ob odkritju Jenkovega nagrobnega spomenika, pesnika postavil ob bok Prešernu in zapisal: »Kakor je temeljito dognano, da je Prešeren naš prvi pesnik … tako smemo tudi reči, da je bil Simon Jenko naš drugi pesnik, Prešernu najbližji. In čudno naključje je, da ta dva, ki sta si v pesmih najbližja, tudi na enem mirodvoru počivata, da počivata v obličji domačih gora, v sredici najlepše doline naše domovine, in da je staročastni Kranj … zdaj zadobil čast, da varuje grobe obeh naših največjih pesnikov.« Iz bližnjih Praš je v mesto skoraj gotovo kdaj prišel s starši ob semanjih dneh, tu je preživel nekaj šolskih let, po končanem študiju se je v mestu srečeval s prijatelji, literarnimi ustvarjalci in kasneje, ko je imel službo v notarski in odvetniški pisarni, je v Kranju tudi živel. O vsem tem se seznanimo na razstavi, ki jo je avtorica zasnovala v dveh delih, ki sta med seboj povezana v treh stičnih točkah – Simon Jenko, pesništvo in Kranj.

»Razstava je na eni strani predstavitev Simona Jenka, njegove življenjske poti, tesno povezane s pesniškim ustvarjanjem, govori o njegovem pomenu za slovensko pesništvo, o sledeh, ki jih je pustil v domačih krajih ... Pri tem sem uporabila dokumentarno arhivsko in slikovno gradivo, razstavljene so prve in kasnejše izdaje Pesmi ter različna zbrana dela in monografije o Jenku,« o konceptu razstave razmišlja Rogljeva in predstavlja še drugi sklop razstave, ki je namenjen aktualnemu pesniškemu ustvarjanju v Sloveniji. V njem obiskovalca spomni na najbrž že pozabljeno dejstvo, da je bil Kranj tudi v novejših časih mesto pesnikov, saj se je prav v Kranju začela podeljevati vsakoletna Jenkova nagrada za najboljšo pesniško zbirko v preteklem letu. Prvič 5. februarja 1986. Doslej jo je prejelo 28 pesnikov, nekateri tudi po dvakrat, prav tako sta bila kakšno leto tudi dva dobitnika.

Če ne v prvem, pa se zagotovo v drugem delu razstave zavemo, kako močan pesniški narod smo Slovenci. Med portreti Jenkovih nagrajencev srečamo sama velika pesniška imena sodobnega časa. Z recitacijo dveh njegovih pesmi nas je na nedavno preminulega dvakratnega Jenkovega nagrajenca Aleša Debeljaka opozoril dijak kranjske gimnazije Tilen Jarc, razstavo pa je odprl predsednik KD Simon Jenko Šmonca, Rudi Zevnik, ki skupaj s sokrajani na Jenkovi Podreči že več let v oktobru obuja spomin na velikega rojaka. Lani so na svečanosti prvič podelili tudi Jenkovo nagrado. In prav je tako.