Starost je stresno obdobje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
ponedeljek, 7. april 2008 / 06:00

Vid Pečjak, doktor psihologije, dolgoletni univerzitetni profesor in avtor leposlovnih knjig, med katerimi še posebej izstopa mladinsko znanstveno-fantastično delo Drejček in trije Marsovčki, se strokovno ukvarja tudi s starostjo in staranjem.

Danes upokojeni profesor živi na Bledu, njegovo tretje življenjsko obdobje pa je vse prej kot miren pokoj. Še vedno predava, raziskuje, piše, njegova pot še vedno teče dvotirno kot vsa pretekla leta, po znanstveni in leposlovni tirnici.

Kako dolgo ste v pokoju?

»Ko sem bil star 70 let, so me prisilno upokojili. Pa ne le mene, tedaj je namreč veljal zakon, po katerem se je moral univerzitetni profesor s 40 leti delovne dobe in pri 65. letu starosti upokojiti. Za predavatelja sem bil po tedanji politiki prestar. Danes takšna papirnata zakonodaja ne velja več, politika je ocenila, da je starih ljudi preveč in da aktivna populacija ne bo več mogla dolgo vzdrževati upokojenih.«

Vi pa več let po upokojitvi še vedno predavate, raziskujete, pišete strokovne prispevke in leposlovje …

»Še vedno predavam psihologijo umetnosti na Visoki šoli za slikanje in risanje, občasno pa tudi na fakulteti za družbene vede in filozofski fakulteti, vabijo me tudi na mariborsko univerzo, kjer bi predaval na oddelku za psihologijo, sicer pa sem večkrat tudi gost na univerzah za tretje življenjsko obdobje in drugje, kjer mi želijo prisluhniti.«

Lani je izšla vaša knjiga Psihologija staranja. Komu ste jo namenili: starim ljudem, da se bodo znali starati, ali družbi, da bo znala ceniti potencial, ki ga ima v starejši generaciji?

»Knjiga je namenjena tako starim ljudem, kot tudi vsem tistim, ki se poklicno ukvarjajo s starostniki, pa tudi celotni družbi, da bi spremenila svoj odnos do starejše generacije, ki jo danes preveč potiska na obrobje. Zaradi tega so ti ljudje osamljeni in se še bolj zapirajo vase. Zdi se mi, da je ravno osamljenost največji problem starosti.«

Kakšno pa je vaše tretje življenjsko obdobje?

»Seveda ni prijetno biti star, vendar smo konec koncev vsi obsojeni na to dejstvo. Pomembno je, da se ne damo, da smo še vedno za rabo in se na svoj način dokazujemo. Doslej sem napisal lepo število knjig, od znanstvenih del, skript za študente do leposlovnih del, skupaj s ponatisi in prevodi je vsega skupaj več kot sto del. V zadnjem letu sem publiciral več kot kdajkoli prej, najbolj produktivno leto v mojem življenju pa je bilo takoj zatem, ko sem se upokojil. Veliko sem pisal in predaval, tedaj sem gostoval tudi v Ameriki. Tudi v starosti naj bi bil človek čimbolj aktiven, tako intelektualno kot socialno, tako se ubraniš tudi osamljenosti, ki je velik problem tega starostnega obdobja. Starost je najbolj stresno obdobje v življenju in ni imel prav gospod Marko Štrovs, ki je dejal, da se upokojenci lahko bojijo samo Matilde. Starostnike namreč čakajo mnogi stresi, od smrti zakonskega partnerja, prijateljev ali svojcev do številnih bolezni.«

Kaj bi vi svetovali starim ljudem, da si olajšajo to stresno življenjsko obdobje?

»Ostanejo naj čimbolj aktivni, najdejo naj si kakšno zaposlitev, denimo v univerzah za tretje življenjsko obdobje, ki ponujajo številne programe, v društvih upokojencev ali v športnih društvih, kjer se starejši ljudje družijo z rekreativnimi in ne tekmovalnimi nameni. Predvsem pa naj se sami ne izolirajo in obsedijo v zapečku. Dedek in babica v zapečku je stereotip, kakršnega smo vajeni iz preteklosti.«

Kako gledate na odnos današnje družbe do starih ljudi?

»Prenehati bi morali z diskriminacijo starih ljudi, ki se kaže na različnih področjih. V zdravstvu, denimo, morajo bolniki z osteoporozo (ta v večji meri prizadene žensko populacijo) sami plačevati preglede, podobno je s sladkornimi bolniki, ki morajo kupovati lističe za nadzor krvnega sladkorja. To ob dejstvu, da so vse življenje plačevali zdravstveno zavarovanje, sedaj pa morajo za vse plačevati. Saj v mlajših letih niso bili pogosti uporabniki zdravstvenih storitev, pač pa je bolezen zelo pogosta spremljevalka starosti in za to obdobje smo v mlajših letih vsi vlagali. Podobno diskriminatorna je družba pri zavarovanju, saj tega po 70. letu starosti ni več. Ali pa bančna diskriminacija, ko stari ljudje ne morejo več vzeti posojil. To so zgolj neuradni primeri diskriminacije, obstajajo pa tudi drugi primeri, ko denimo prihaja do podcenjevanja starih ljudi, češ da so dementni. Vendar to ne drži, demenca prizadene le kakih pet odstotkov starih ljudi.«

Še vedno ste zelo dejavni in veliko pišete. Kaj trenutno pišete in kaj lahko bralci v kratkem še pričakujejo od vas?

»Kot veste, nisem le znanstvenik, psiholog, ampak vsa leta pišem tudi leposlovje. Knjiga Drejček in trije Marsovčki je nastala leta 1960 in je doživela tri izdaje. Bil sem prvi na Slovenskem, ki je pisal znanstveno fantastiko. Še vedno jo pišem: sedaj sem napisal knjigo Zadnji odpor ali iskanje lepe Helene. Gre za zgodbo iz prihodnosti, ko tečejo zadnji dnevi človeštva, potem ko je bil naš svet ekološko uničen. Takšne utopije pa so tudi Kataklizma, Podganje mesto ali Perzefona ne sme umreti in tretja Zaton Selinije ali novo življenje Andija in Arteme. Slednja se dogaja na Luni, potem ko je Zemlja propadla. A tudi Luna brez Zemlje ne more obstati in je tako obsojena na propad. Utopije ne nastajajo zato, da bi karkoli napovedovale, pač pa s takimi zgodbami avtorji želimo doseči, da se to ne bi zgodilo. Izdal pa sem tudi slikanico Aleks in robot Janez, kmalu pa bo izšla še Aleks na letečem krožniku. Poimenoval sem jo po svojem vnuku Aleksu, kakor sem pred desetletji tudi knjigo Drejček in trije Marsovčki poimenoval po sinu Andreju.«