Simon

Dom je tam, kjer je srce, 3. del

»Jože se je znesel nad kuhinjo, metal lonce po tleh in kričal, da bi bilo treba vse kurbe pobiti, ko se jim izteče rok. Vmes je posegla še tašča z besedami, kdaj bo od besed prešel k dejanju, ker le tako se bo kaj spremenilo.«

Danes, ko so drugačni časi, ob Mirini zgodbi marsikdo zmajuje z glavo. Težko je namreč razumeti, da je lahko neka ženska toliko časa nečloveško trpela, ne da bi ušla iz pekla.

Najtežje me razumejo ženske, ki so navajene, da že zaradi tega, ker jim mož ne nosi v posteljo jutranje kave, vlagajo tožbe za ločitev,« se je malo za šalo, malo zares na ves glas zasmejala sogovornica. Tudi sicer ni imela dlake na jeziku. Bolj ko sva 'padali' v njeno zgodbo, bolj se je počutila osvobojeno in tudi ljudi, dogodke in svoja občutja je začenjala poimenovati z zelo konkretnimi izrazi.

»Nekoč sem nekje prebrala, da nekateri Slovenci pol svojega življenja ali celo še več namenijo temu, da globoko v sebi razmišljajo o tem, kako bi se komu maščevali ali mu naredili škodo. Jaz nisem takšna. Veliko hudega sem doživela od tašče in njenega sorodstva, pa mi ni nikoli padlo na pamet, da bi komu privoščila smrt. Moram pa priznati, da sem pogosto rekla nekaj drugega: za vse, kar je kdo od njih naredil hudega, naj poskrbi narava sama. Ko sem odšla iz tiste hiše zla in se ločila, se je bivši vrnil nazaj domov, a njegova Štefka je bila iz drugačnega testa. Hitro je uredila, da je tašča prepisala kmetijo na vnuka, njenega sina, in ko se je to zgodilo, je postala gospodarica ne le nad hišo, tudi nad vsem imetjem. Taščo je potem na stara leta po neki hudi operaciji vzela k sebi ena od nečakinj, ker je Štefka ni hotela negovati. Jože je z leti vedno več pil, vmes se je tudi zdravil. Ob eni takšni priložnosti sva se tudi srečala. Takrat smo nekaj časa živeli v Begunjah, jaz sem se že drugič poročila in sem bila pri skoraj štiridesetih noseča. Po pravici povem, da me je pošteno stisnilo pri srcu. Bil je ves siv v obraz, tresel se je, me je pa takoj prepoznal. Že po nekaj minutah je začel glasno jokati in smrkati. Potarnal je, da je njegovo življenje hujše kot pekel, da ga nihče ne mara in podobno, kar tvezijo alkoholiki, ki se smilijo sami sebi. Najbolj pa sem mu zamerila, ker ni niti z besedico vprašal po svojih hčerkah. Obe sta bili že na fakulteti, zelo pridni, srčni in zlati. Brez pozdrava sem potem šla mimo njega in še danes se spomnim, kaj se mi je takrat motalo po glavi: hvala bogu, da sem lahko šla stran od njega, da sem si lahko uredila življenje tako, kot se je meni zdelo prav.«

Takrat, ko je končno imela v roki papirje, da je ločena, se je bridko zavedla, da to zlasti moškim hkrati pomeni, da je 'kurba', da je na razpolago vsem, ki imajo pet minut časa za skakanje čez plot.

»Raje ne povem, kdo vse je pod okriljem noči trkal pri meni! In me nagovarjal za seks. Spominjam se nekoga, ki ga je na hišnem pragu izvlekel iz hlač in mi ga kazal. Pri tem me je nagovarjal, naj se ga vsaj dotaknem, če ne drugega. Ko sem kot ena prvih žensk v kraju, kjer sem živela, šla delat šoferski izpit, sem naletela na inštruktorja, ki bi me po vsaki vožnji najraje zapeljal v prvo grmovje. Pogosto je imel erekcijo celo med vožnjo in potem mi je bilo tega zadosti in sem se pritožila direktorju. Sprva me ni jemal resno, ko pa sem mu zagrozila, da ga bom dala v časopise, je ukrepal. Naslednji inštruktor je bil zelo prijazen, dobro sva se razumela, z njim in njegovo ženo pa smo prijateljevali še vrsto let. Na vsakem koraku sem se zavedala, da se lahko naslonim le nase. Če danes gledam nazaj, se pogosto sprašujem, kako sem zmogla. Žal se je dogajalo, da sem hčerki pogosto puščala sami – hvala bogu, da se jima ni nikoli nič zgodilo. Bili sta navajeni, da nikomur ne odklepata vrat. Ko sta prišli iz šole, sta se igrali do mojega prihoda. Potem smo skupaj skuhale, nakar smo odšle ven, na sprehod. Ko smo se malo kasneje preselile v drugo stanovanje, ki je bilo v zasebni hiši z ogromnim, zelo zanemarjenim vrtom, smo večino časa preživljale zunaj, da smo ga uredile. Na hišo sem se zelo navezala, najprej sem kupila polovico, ko je lastnica umrla, pa še preostali del. Nikoli mi ni bilo žal. Danes, kot vidite, živim v prostorih nad garažo, hišo pa sta si razdelili na pol hčerki. Sin iz drugega zakona živi v Ljubljani, z ženo, ki je doma iz okolice Pirana, pa imata tam tudi počitniško hišico.«

V prvih letih, ko se je osamosvojila in ločila, je veliko dala na to, da je predvsem drugim dokazovala, kaj vse zmore. Med drugim si je kupila tudi fička in potem živela dve leti v silnem strahu, da se ji kaj ne zgodi, ko je odplačevala obroke za posojilo. Zaklela se je tudi, da se ne bo nikoli več poročila.

»A kot veste, se zarečenega kruha hitro najemo. Nekoč se mi je na avtobusni postaji zgodilo nekaj smešnega. Ob stebru je stal gospod, ob njem pa dva, moški in ženska, ter mu vsiljivo ponujala knjige in revije. Nakar me ta gospod zagleda, mi pomaha z roko, ter zakliče nadlegovalcema, da mora iti, ker je prišla njegova žena. Prime me pod pazduho in me presenečeno in z odprtimi usti odvleče za vogal. Tam se mi začne na vse načine opravičevati, da ni mislil ničesar hudega, le pripadnikov neke verske sekte se je želel rešiti. Beseda je dala besedo, povabil me je na kavo. Most čez Soro (v Škofji Loki) je bil zaradi nizkih temperatur zelo poledenel, spet me je prijel pod pazduho, da ne bi padla. Njegova kretnja se mi je zdela sama po sebi umevna in najina prva kava se je zavlekla na več kot tri ure. Na koncu sva bila oba zelo lačna, privoščila sva si še klobaso z gorčico. Simon je bil zagrizen vdovec, ki se je zaklel, da se nikoli več ne bo poročil. Pokojno ženo je imel zelo rad. Ker pa je bila žena s tradicionalnim načinom razmišljanja, možu ni nikoli dovolila, da bi se pritaknil kakšnega dela znotraj hiše. Ko sem ga poslušala, ko mi je pripovedoval o tem, kako se je učil kuhanja, pospravljanja, pranja perila, me je imelo, da bi se zjokala. Še ovitka s hrenovke ni znal odstraniti, ker mu tega ni dovolila. Tudi oba otroka, sin in hčerka, sta bila podobno razvajena. Na srečo so se otroci, moji in njegovi, hitro ujeli, si pomagali in se imeli radi od prvega trenutka naprej. Tudi midva nisva več kot toliko hodila kot maček okoli vrele kaše. Po treh mesecih se je preselil k meni, ni šlo drugače. S pokojno ženo sta živela pri njenih starših in že to, da je zet prekinil z žalovanjem, so imeli za skrajno žalitev, bognedaj, da bi se v njihovo hišo preselila tuja ženska! Kaj naj rečem, bil je zelo dober človek. Ko je pred dvema letoma umrl, sem mislila, da se mi bo zmešalo od hudega. A je bil večen otrok. O vsem sem se morala odločati sama. Če so otroci kdaj slučajno šli k njemu, jih je odslovil z besedami: 'Bo že Mira povedala, kako in kaj.' To je bilo včasih zoprno in mučno, zlasti na stara leta, ko sem si tudi sama kdaj zaželela pet minut miru. Ko sva spočela sina, je jokal, ko sem ga rodila, je prav tako jokal. Ginekolog, ki mi je naredil carski rez, mi je še čez dvajset let ali celo več, če me je le srečal na ulici, zmeraj povedal eno in isto zgodbo. Simona in njegove solze je znal opisati tako slikovito, da me je nehote spravljal v smeh. A sva spočela krasnega sina, to pa moram reči! Čeprav smo ga vsi razvajali, Simon pa še najbolj, je odrasel v čudovitega človeka. Danes se ukvarja z raziskovanji, kje točno, ne bom povedala. Ko pride z družino na obisk, me objame in mi reče, da bo njegov dom zmeraj tam, kjer bom jaz. Lepo je to slišati …«

Mira je bila in je še zmeraj notranje zelo močna ženska. Življenje jo je krepko kalilo. Na cedilu – in to v najtežjih trenutkih – so jo pustili starši, tašča jo je hotela zastrupiti, prvi mož jo je grdo varal in izkoriščal. Skoraj brez vsega je zbežala iz hiše zla, kot ji še zmeraj reče, in se potem počasi, z odrekanji, trdo voljo in trmo ponovno postavila na noge.

Lepo je srečati takšne ženske!

(Konec)