Dijake je vodil v svet

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 4. februar 2016 / 21:08

Milan Ahačič, profesor geografije, je na Ekonomski šoli v Kranju poučeval več kot 37 let. Dijaki se ga spominjajo kot tistega, ki jih je peljal na ekskurzije po Jugoslaviji, jih učil smučanja na Uskovnici in proti koncu šolskega leta, morda zato, ker je bil njegov sošolec igralec Franek Trefalt, rad priganjal z legendarnim: »Ne čakaj na maj!«

Že v osnovni šoli je dr. Marija Stanonik imela rada zemljepis. »Zato sem upala, da bo tako tudi na srednji, vendar je to zmeraj odvisno tudi od učitelja posameznega predmeta. Po prihodu v kranjski internat na Zlatem polju sem med starejšimi stanovalkami previdno poizvedovala tudi o profesorju zemljepisa Milanu Ahačiču. Mira Lotrič iz Dražgoš v Selški dolini mi ga je opisala kot strogega, mladega in čednega,« se Stanonikova spominja dolgoletnega profesorja geografije na Ekonomski srednji šoli v Kranju, ki je 3. januarja dopolnil 85 let. »Po nekem srečanju v starem delu Kranja je na ulici blizu nekdanjega Jelena in skupinici navzočih navdušeno pokazal mesto, kjer se je rodil. Kranjčan torej! Zdaj že dolga leta živi v Radovljici.«

»V spominu mi je ostala geološka ekskurzija, na katero smo se odpravili peš po vrhu hribovja med Kranjem in Škofjo Loko,« nadaljuje. »Na poti smo se seznanjali s kamninami in temeljnimi pojmi v njihovem razvoju. Presenečena sem doživljala, kaj vse se da razbrati iz navadnih kamnov.«

»Se mi je zdelo, da se bo spomnila ekskurzije,« je na zapisano pripomnil profesor. »Dijake prvih letnikov sem vedno peljal peš od Kranja do Škofje Loke. Verjel sem v reklo 'zdrav duh v zdravem telesu', pa smo šli iz Kranja na Šmarjetno, od tam na Čepulje in Križno goro pa v Škofjo Loko in Krancelj nad njo, nato pa še na Trato in od tam z vlakom nazaj v Kranj.« Posebno ljuba mu je bila planina Uskovnica, kamor je v šolo v naravi na smučanje peljal 'svoje' razrede. Vso opremo je do Srednje vasi s fičkom zvozil kar sam, od tam naprej so jo zvozili s konji; učenci in učitelji so šli pa peš. »Imel sem srečo, da sem imel ravnatelje, ki so me v mojih idejah podpirali,« pravi. »Že ravnatelj Žalohar v osnovni šoli v Predosljah, kasneje ravnatelj na Ekonomski šoli, inženir Ažman, ki se mu je tako kot meni zdelo prav, da vsak dijak spozna slovensko narodnostno ozemlje pa tudi Jugoslavijo po njenih geografskih enotah. Ravnatelj Turuk mi je omogočil, da smo na šolo dobivali revijo National Geographic; imel sem jo na policah v učilnici, da je bila na voljo vsakemu, ki jo je želel vzeti v roke. Pa vsi kolegi in kolegice, med njimi kasnejša ravnateljica Marija Simčič, ki mi je znala prisluhniti, ter tudi tajnica Marija Rakovec in hišnik, ki sta rada priskočila na pomoč, če je bilo treba ...« se spominja, in zamišljeno doda: »Ja, res sem rad učil.«

Pa je bil strog učitelj? »Skladno s časom, v katerem sem učil,« prosto ugotovi. »Ko sem prišel na ekonomsko šolo, sem imel vrhunske mentorje: profesorja Rusa, slavista, profesorja Debeljaka, matematika, ter profesorja Jezerška, filozofa in zgodovinarja,« pove s spoštovanjem. »Veliko smo se pogovarjali. Profesor Rus me je pogosto, če sem imel več ur pouka kot on, celo počakal, da sva se lahko o čem pomenila. In če me je, ko je šel mimo moje učilnice, slišal, ko česa nisem pravilno povedal, me je na to tudi opozoril, takoj, ko sem prišel v zbornico.«

»Profesor Ahačič je v začetku šestdesetih let 20. stoletja prav gotovo ravnal pogumno, da nas je peljal med slovenske rojake onstran Karavank in s tem razvijal našo občutljivost za zamejska vprašanja,« meni Stanonikova. »Morda je to vplivalo na mojo odločitev, da sem si upala za maturitetno nalogo predlagati izseljensko témo ali o Slovencih v zamejstvu, ker me je ta problematika iz več vzrokov vedno zelo privlačila ... Dobro se mi je zdelo, ko sem na maturi leta 1966 od njega dobila tudi vprašanje o slovenskih izseljencih, ker sem to imela za znamenje, da si je zapomnil moj interes zanje.«

Na vprašanje, zakaj je izbral prav geografijo, odgovori, da je bil sam predmet morda pri izbiri študija manj pomemben kod dejstvo, da si je želel postati učitelj. »Pravzaprav se spomnim, da smo se že kot otroci doma vedno igrali šolo.« Zanimivo, učitelj je bil tudi njegov starejši brat Franc, ki je poučeval na eni od kranjskih osnovnih šol.

Prvo pedagoško službo je Milan Ahačič dobil na Osnovni šoli Predoslje v petdesetih letih. Poučeval je zemljepis, zgodovino, telovadbo in v enem razredu celo matematiko. V Predoslje je iz Kranja najprej hodil pek, kasneje pa se je s kolesom, ki ga je kupil na kredit, vozil tudi po trikrat na dan. Po nekaj letih je odšel na Ekonomsko srednjo šolo v Kranj. »Začel sem na različnih oddelkih za odrasle, med njimi je bil tudi oddelek udeležencev NOB.«

Zunaj Kranja pa je bil bolj kot po svojem poučevanju znan po svojih športnih dosežkih. Namizni tenis je igral od leta 1945 in je ponosen udeleženec prvega prvenstva Jugoslavije po osvoboditvi leta 1946 v Subotici. »Hoteli so, da ostanem kar tam, se šolam in nadaljujem namiznoteniško kariero, pa nisem mogel. Kako bi brez svojega Kranja?« V mladinskih dvojicah je skupaj s Sandijem Podobnikom dosegel drugo mesto, se spominja, prav tako je bil drugi leta 1949 z Ladom Petrovičem in leta 1953 slovenski namiznoteniški pr­vak.

Tudi tenis je igral; med drugim je igral četrtfinalu slovenskega prvenstva v Mariboru; v njem se je pomeril s kasnejšo novinarsko legendo Evgenom Bergantom in dvoboj izgubil. »A pred tem sem izločil glavnega favorita, Mariborčana. Med prvenstvom smo stanovali pri tamkajšnjih družinah. Samo hči družine Winterhalter, pri katerih sem v času prvenstva stanoval, je navijala zame, vsi drugi so bili za mojega nasprotnika,« se hudomušno nasmeje.

Zdaj je že dve desetletji upokojen. Še vedno uživa v pridobivanju novih znanj, strastno prebira časopise in si iz njih izrezuje vse, kar ga zanima. »Preširoko sem zastavil, saj vem,« zavzdihne, soproga Marinka. Skupaj z njim se rada udeležuje obletnic in srečanj, na katera ga povabijo nekdanji dijaki. »Junija bo preteklo že petdeset let, ko je naš letnik Ekonomske srednje šole v Kranju po ulicah prepeval Gaudeamus igitur. Med cenjenimi profesorji, ki so spremljali naše zorenje, je bil tudi profesor Milan oziroma Mile Ahačič,« se spominja Marija Stanonik. »Morda se bomo ob omenjeni imenitni obletnici srečali kje na Gorenjskem tudi letos. Ljubo mi bo, če bo lahko z nami – še vedno tako isker in samostojnih misli, kakor smo ga bili vedno vajeni.«