Varčevanje in ekonomisti v zlatih oblačilih

Pred desetimi leti sem v urugvajski prestolnici Montevideu delal intervju z njihovo glasbeno legendo Washingtonom Canario Luno. Danes že pokojni Canario Luna je bil prepričan levičar. V času urugvajske diktature so mu prepovedovali nastope v domovini, on pa je v tem času med političnimi emigranti po svetu, predvsem na Švedskem, na nastopih zbiral sredstva za pomoč urugvajski gverili Tupamaros. Ker je bil v pogovoru zelo kritičen do oblasti, sem ga v nekem trenutku spomnil na to, da zdaj v Urugvaju vendarle vladajo levičarji. Odgovoril mi je: »Res je, ampak na to smo čakali več kot 170 let. Ves ta čas so nam vladali desničarji. Zdaj so na plan prišli številni zastavonoše, ki jih prej ni bilo videti. Danes je na karnevalu cel kup glasbenih skupin, ki so se povzpele z levice, račun pa nam izstavljajo z desnico. Če poješ o revščini in krivici, tega pač ne moreš početi v zlatih oblačilih.«

Na ta pogovor sem se spomnil ob spremljanju afere z dodatkom za stalno pripravljenost, ki si ga je izplačevala elita na naših fakultetah in pri katerem so še posebej prednjačili na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po svoje je to razumljivo. Če bi kdo v družbi moral znati priti do denarja, so to ravno ekonomisti. Problem pri konkretni zadevi pa je, da pri tej njihovi iznajdljivosti ni šlo za sredstva, ki bi jih našli na prostem trgu, ampak so si jih varno poiskali v najbolj preverjenem in stabilnem trgu pri nas, ki se imenuje javni denar. Na čelu teh inovatorjev sta bila dva pomembna ministra Cerarjeve vlade. Minister za ekonomijo Dušan Mramor, ki si je po poročanju medijev nabral za okoli 45 tisoč evrov teh dodatkov, in ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič, ki si je pustila izplačati nekaj več od 26 tisoč evrov. Po internetu je v teh dneh hitro zakrožila šala s tremi telefonskimi številkami, na katere lahko pokličete v urgentnih primerih. Prvi dve sta policija in gasilci, tretja pa telefonska centrala Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Slovenija že dolgo časa v svetu ni več »zgodba o uspehu«, vse kaže celo na to, da smo si ta slogan sami pripisali v svoji prepotentnosti, saj je popolnoma skregan z realnostjo. Naša industrija je v razsulu, nekdanjih zvenečih blagovnih znamk nismo znali ohraniti. Nekoč, ko je Bojan Križaj zmagoval na Elanovih smučeh, je to samo še podžigalo nacionalno evforijo, danes pa Elan ni več slovenski. Navdušenje Slovencev nad skoki gre danes torej samo še neposredno Petru Prevcu, na pa tudi njegovi tehnični opremi, zaradi katere smo nekoč za Slovenca posvojili celo Ingemarja Stenmarka.

Za dobro gospodarstvo v posameznih državah so vedno zadolženi njihovi ključni ekonomisti, še posebej tisti na političnih funkcijah ali na univerzi. Naši na žalost javnosti in študentom puščajo slaba sporočila, saj je njihova dejanja mogoče razumeti takole: Znajdite se najprej zase. Če lahko okoli prinesete družbo in javna sredstva, toliko bolje. Važno je, da ste Slovenci, ki ne jamrate in iščete rešitve.