Poroka, nakar še tašča

Dom je tam, kjer je srce, 1. del

Mira zase pravi, da sodi v mlajšo skupino tako imenovane srednje generacije. Poročila se je s komaj osemnajstimi leti. Pa ne zaradi kakšne velike ljubezni, sploh ne! Bila je noseča, in ker so bili doma zelo verni, niso dosti spraševali ne nje ne Jožeta, njenega fanta. Morala sta se poročiti. On je bil od nje starejši malo več kot pol leta, oba sta bila, hočeš nočeš, še na pol otroka.

»Šele ko sva bila skupaj 24 ur na dan, sem začela spoznavati, kako različna sva. Jaz sem bila bolj zgovorna, rada sem imela pogovore, pozornosti, on pa je bil ves čas tiho. Če je bil doma, je čepel v kakšnem kotu in bral stripe. Imela sva eno sobico, v kateri je bilo prostora komaj za posteljo in komodo, vso drugo kramo pa sem hranila v skupni omari, ki jo je imela tašča na hodniku. Nihče naju ni jemal resno, zlasti mene so imeli za otroka, ki ga je lahko vsak, ki je imel pet minut časa, nahrulil, nagnal delat ali po kakšnih drugih opravkih. Imela sem zelo naporno nosečnost, tudi zredila sem se, zato z Jožetom tudi spala nisva skupaj, ker je bila postelja premajhna za oba. Če tašči nisem bila takoj na razpolago, je že godrnjala in me zmerjala, da sem lena kot fuks. Kadar sem bila sama, sem jokala in se smilila sama sebi. Po rojstvu hčerke je bilo malo lažje. Njegovi so uvideli, da potrebujemo več prostora, zato so sklenili – in to brez mene – da se za nas tri preuredi podstreha. Kljub najboljšim namenom se je delo zavleklo. Šele ko je imela Lucija že skoraj dve leti, smo se lahko preselili na svoje. V vmesnem času se je zgodilo veliko hudega, dvakrat sem celo ušla domov, a sem morala oditi nazaj, ker me je oče brez milosti vsakokrat nagnal. Dejal je, da bom do konca življenja ležala, kot sem si postlala. Kadar sem bila v službi, je hčerko pazila tašča, ki jo je brez mojega privoljenja začela navezovati nase. Nemalokrat se je zgodilo, da otrok sploh ni hotel iti k meni, ko sem prišla iz službe. Včasih sem jo zaradi tega tudi natepla, a je bilo potem še slabše. Spet sem zanosila. Jože mi je rekel, da če ne bom rodila sina, bo šel k drugi. Bil je prepričan, da sem jaz kriva, da je bil prvi otrok deklica. Smola! Spet sem rodila hčerko. To ga je zelo razkačilo. Prijatelji so ga dražili in mu nagajali, on pa je šel v gostilno in se ga napil. Druge hčerke sprva ni niti pogledal, tako je bil jezen nanjo. Tudi tašči ni bilo prav, saj je ves čas govorila, da ona ne bo več dolgo in da hiša potrebuje novega gospodarja, ki bo prevzel kmetijo in manjšo obrt, ki so jo imeli. Pri petindvajsetih sem bila še enkrat noseča, a sem otroka, ki je bil fantek, splavila. O, ko bi vi vedeli, kaj se je takrat usulo name! Zmerjali so me, kričali name, me podili od hiše, širili laži, da sem splavila nalašč, da sem hudobna, ničvredna … Bilo je grozno,« se na začetku najinega pogovora predstavi Mira.

To so bili še časi, ko so mnogi, ki so imeli doma kmetijo, uporabili bolniško takrat, ko je bilo največ dela. Po spontanem splavu je bila Mira zelo slabotna, imela je tudi težave z uhajanjem vode, a nič ni pomagalo. Tašča je bila neizprosna: nagnala jo je na travnik, da je v najhujši vročini s tastom grabila seno, sama pa je ostala doma, da je kuhala in pazila na vnukinji. Ko je Miri postalo slabo, se je zgrudila in pri tem nesrečno padla z voza. To je zelo razjezilo tasta, saj je bil prepričan, da je storila nalašč, ker se ji ne ljubi delati. Začel je kričati nanjo in jo dregati z grabljami, potem pa je le ugotovil, da je nekaj narobe. Na srečo je bil v bližini eden od sosedovih fantov, ki je obiskoval zdravstveno šolo (kakšno, se Mira ni spomnila), da je pritekel na pomoč in naredil vse potrebno, da so Miro odpeljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da je bil splav narejen nestrokovno, saj se ji je v maternici nabirala kri, in če bi bila pomoč le malo počasnejša, bi izkrvavela in umrla.

»Ko sem se po več kot mesecu vrnila domov, me je bila sama kost in koža. Hrepenela sem po obeh hčerkah, saj me v času, ko sem nemočna ležala v bolnišnici, ni nihče obiskal. Pa tako sem prosila Jožeta, ki je prišel le enkrat, naj ju pripelje s seboj. Samo to je rekel, da se to ne bo zgodilo, ker se zdi njegovi mami neumno in nespodobno, da bi otroka hodila gledat nage babje riti. Predstavljate si, kako mi je bilo: ženske, s katerimi sem bila v sobi, so imele vsak dan po več obiskov, svojci so jim prinašali rože, k meni pa ni prišel nihče. Pokrila sem se z rjuho in jokala. Kadar je bilo le prehudo, sem si izmišljala zgodbe, v katerih je nastopal kakšen lep, postaven fant, ki je bil dober z menoj. Ki me je razumel in me kdaj tudi objel. To navado, da sem sanjarila, sem prinesla tudi s seboj domov. Zdelo se mi je, da vse, kar se mi je dogajalo hudega, lažje prenašam. Nekoč je prišel na obisk taščin bratranec, ki je bil duhovnik. Ves teden smo kuhali in pekli, ker ga je tašča želela kraljevsko sprejeti. Povabila je vse sorodnike, sosede, hiša je pokala po šivih, ko so se gostje usedli za mizo. Jaz sem bila v kuhinji, hrano sem nalagala v sklede in skrbela, da je bilo na mizi dovolj kruha in pijače. Ko se mi je zdelo, da sem postorila vse, kar je bilo treba, sem odložila predpasnik, da bi sedla k mizi. Zaman sem iskala prazen stol – zame ga ni bilo. Osramočena sem se umaknila nazaj v kuhinjo. Zdelo se mi je, da si takšnega ponižanja nisem zaslužila. Preden se je Gospod odpeljal, sva se slučajno srečala v veži. 'A ti si pa ta mlada,' mi je rekel. Ko sem prikimala, me je vprašal, ali se imam dobro in ali hodim redno k maši. Nič nisem rekla, in ko je videl, da se obotavljam, je samo prikimal, ter se od mene poslovil z besedami, da pač moram zato, ker sem zakon začela v grehu – bila sem pač noseča – delati pokoro. Stisnila sem pesti, da so se mi nohti zadrli v kožo. Če tega ne bi storila, bi še kaj grdega zavpila za njim.«

Za Miro je bilo najtežje to, da ni imela nobene moralne opore. Ne pri možu ne doma. Mogoče bi ji njena mama še kdaj pomagala, a se je bala očeta, ki je bil neizprosen. Mira danes, po toliko letih, razume njegov odpor. Bal se je, da bi se Mira vrnila domov in potem bi moral skrbeti in vzdrževati še njo, pa še sramoto bi si nakopal na glavo. Zgodnja šestdeseta leta 20. stoletja pač niso bila naklonjena temu, da bi se ženske, ki so v zakonu trpele, ločile.

»Mogoče v mestu ali v kakšnem drugem kraju, v naši vasi pa ne! Že tiste, ki niso šle vsako nedeljo v cerkev, so opravljali in vlačili po zobeh, da je bilo joj. Dve ali tri družine so imele na vasi v rokah vso komando, in kar so oni rekli, tako je moralo biti. Vsi so vedeli, kakšna je moja tašča, Jože ni prav nič skrival, da se dobiva z drugimi ženskami, a ga nihče ni obsojal. Po vasi se je govorilo, da sem tako in tako jaz kriva, ker sem nalašč splavila otroka, da bi mu nagajala in ga prizadela. Pa tega niso opravljali moški, temveč ženske. Veste, čisto po pravici vam povem, da se mora ženska bolj paziti in bati žensk kot moških. Nekatere so zlobne, da bolj ne morejo biti.«

Za trideseti rojstni dan je Mira povabila k sebi na kavo tri sodelavke. To so bili časi, ko se je ni dobilo v trgovini. Ponjo je bilo treba ali v Trst ali v Celovec. Prodajalke so jo sicer imele pod pultom, a je niso dale vsakemu. Mira je bila ponosna, da jo ima, saj jo je drago plačala šoferju tovarniškega tovornjaka, ki ji jo je prinesel.

(Nadaljevanje prihodnjič)