Zaprepaden sodnik in šokirana javnost
Slovenska diplomacija lani ni imela ravno prijetnega poletja. Spomnimo se, da je tedaj prišlo do novega spora s Hrvaško, saj so naši južni sosedje objavili zapis telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem, slovenskim članom arbitražnega sodišča, in Simono Drenik, slovensko predstavnico (agentko) pri arbitražnem sodišču, v katerem se je naš sodnik hvalil, da je Slovenija na morju dobila vse, kar je hotela. Oba vpletena sta zaradi afere kasneje odstopila, njene posledice pa so ostale. Pokazalo se je predvsem, da so nekateri slovenski predstavniki v tujini veliki amaterji. Vse obveščevalne službe na svetu se ukvarjajo s prisluškovanjem, še posebej pozorne pa so v tako delikatnih zadevah, kot so recimo spori. Nekateri previdni slovenski politiki imajo že pri notranjepolitični komunikaciji do potankosti izdelane ukrepe proti prisluškovanju, kaj šele v odnosu do zunanjih partnerjev. Sicer pa si je na to temo dovolj ogledati vsak tretjerazredni film na malih ali velikih ekranih.
Po vsem tem bi pričakovali, da so se vsaj naši diplomati česa naučili. Vendar, kot vse kaže, temu ni tako. Za najnovejši škandal sta tokrat poskrbela dva prijatelja iz mladosti, ki sta zdaj na pomembnih funkcijah v naši družbi. Janez Vlaj je vrhovni sodnik, njegov gimnazijski sošolec Vladimir Kolmanič pa diplomat in naš nekdanji veleposlanik v Grčiji. Slednji je prišel v konflikt s svojim delodajalcem, se pravi Ministrstvom za zunanje zadeve, in na delovnem sodišču izgubil tožbo. Zato se je za nasvet s svoje uradne elektronske pošte na zunanjem ministrstvu (s končnico gov.si) obrnil na prijatelja, ki mu je strokovno mnenje spet poslal z uradnega elektronskega naslova (s končnico sodisce.si). V njem je sodnik Vlaj zapisal: »Vlado, sem zaprepaden nad izidom postopka. Menim, da je (po odvetniku Hriberniku) nujna vložitev predloga za dopustitev revizije.« Sošolec Kolmanič je strokovni nasvet upošteval, o potezah obvestil generalnega sekretarja zunanjega ministrstva in v dokaz celo dodal elektronsko korespondenco s prijateljem sodnikom.
Tudi sam imam na pomembnem mestu v slovenskem sodišču mladostnega prijatelja, a mi na kraj pameti ne pride, da bi ga kompromitiral s svojimi osebnimi zadevami. Preveč dobro se zavedam njegove odgovornosti, predvsem pa tega, da njegovi nasprotniki samo čakajo na to, da bi mu našli kakšno od podobnih nepravilnosti. V tako občutljivih zadevah, kot so tožbe, še posebej proti delodajalcu, ki je hkrati predstavnik države, se je zelo dobro držati nasvetov profesionalnih advokatov. Ti resda niso poceni, so pa dobri, predvsem pa si jih s svojimi v tujini zasluženimi plačami lahko privoščijo naši diplomati.
Afera z Vlajem in Kolmaničem tako najprej razkriva izjemno naivnost diplomata, ki je bil še nedavno naš predstavnik v tako občutljivi državi, kot je trenutno Grčija, ob tem pa še njegovo skopost, saj raje diskreditira svojega mladostnega prijatelja, kot da bi pošteno segel v žep in za nasvet plačal dobremu advokatu.